Legislator Case Law & Legislation
VSK Sklep Cpg 56/2019 ECLI:SI:VSKP:2019:CPG.56.2019 AI generated

Appeal allowed; special auditor appointment reversed due to violation of adversarial principle and procedural timing.

Case Number VSK Sklep Cpg 56/2019
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal allowed the appeal against the lower court's appointment of a special auditor for a five-year period, ordering the case to be retried. The appellant argued that the appointment violated the principle of adversarial proceedings by failing to provide the counterparty with an opportunity to comment on specific allegations of misconduct and by granting a review period exceeding statutory requirements. The court agreed that the lower court erred in not allowing the counterparty to respond to detailed claims regarding related-party transactions and improper payments, while rejecting the argument that the five-year scope was unlawful under the Companies Act.

Legislator headnote

AI generated

318. člen ZGD-1; 365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP: The court must observe the principle of adversarial proceedings when appointing a special auditor, ensuring the counterparty can respond to specific allegations of misconduct before the appointment is finalized, and the scope of the review must be strictly limited by statutory provisions.

Keywords

AI generated
special auditor appointment principle of adversarial proceedings related party transactions improper payments Companies Act procedural fairness review period scope

Cited Legislation

AI generated
318. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)
365. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)
165. člen ZPP
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje, da je posebno revizijo dovolilo za obdobje zadnjih pet let, ker naj predlagatelj v celotnem obdobju ne bi bil družbenik nasprotne udeleženke. Zakon glede tega zahteva le, da je predlagatelj (kvalificirani) družbenik vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine, ki je zavrnila njegov predlog in da je družbenik še tudi ves čas trajanja postopka (318. člen ZGD-1). Ker zakon hkrati govori o reviziji za obdobje 5 let, povedano ne omogoča razlage, za kakršno se zavzema pritožnica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru za posebnega revizorja imenovalo družbo E. d.o.o. z nalogo, da revizijo opravi za obdobje zadnjih pet let od izdaje tega sklepa in sicer naj preuči posamezna področja poslov nasprotnega udeleženca, navedena v točki III sklepa. Nasprotnemu udeležencu je naložilo položitev predujma v znesku 35.000 EUR.

2. Zoper sklep se nasprotni udeleženec pritožuje. Sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, saj mu ni dostavilo dopisa revizorske družbe in druge pripravljalne vloge predlagatelja. Posebej opozarja na plačilo s službeno kartico v višini 298,95 EUR, pri katerem je šlo za plačilo goriva in vinjete za službeni avtomobil in ne za zasebne namene. Sodišče je samo naredilo nesprejemljive sklepe, kot da je za T. F. Š., I. V. in M. W. V. splošno znano, da gre za prodajalne, namenjene v prvi vrsti za nakup predmetov za osebno rabo. Sodišče bi moralo uporabiti enake kriterije za oba udeleženca. Namesto, da bi sodišče pristop predlagatelja kritično ocenilo, je nekonkretiziranost in pavšalnost očitalo nasprotnemu udeležencu. Sodišče je opravilo napačno in nepopolno dokazno oceno, saj ni zaslišalo T. P., predlagatelj pa predlogu ni priložil drugega kot elektronsko korespondenco, ki je v predmetnem postopku najmanj sporna. V zvezi z razmerji s športnim klubom M. je pogodbo na obeh straneh podpisala T. P., ki je za to imela vsa pooblastila. Vse skupaj gotovo ne zadošča, da je predlagatelj tudi v tem delu uspel izkazati, da "obstaja utemeljen vzrok za domnevo" po drugem odstavku 318. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Obdobje pet let je predolgo, saj je predlagatelj postal družbenik šele 31.5.2017, za obdobje pred tem predlagatelj ni izpolnjeval procesnega pogoja za predlaganje imenovanja posebnega revizorja. Sodišče se ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca, da skuša predlagatelj s predlogom zlorabiti inštitut posebne revizije ter da gre za njegovo obračunavanje z direktorico nasprotnega udeleženca. Povedano dokazujejo že same navedbe in dokazni predlogi predlagatelja. Trditve o lastniški povezanosti ne zadoščajo za ugoditev predlogu, saj so bile medsebojne povezave zgolj poslovne in so še danes take, kar je tudi podlaga za transparentno sodelovanje. Sodišče napačno zapiše, da je namen postopka ugotavljanje domneve, namen je ugotavljanje vzroka za domnevo. Že v odgovoru na predlog je nasprotni udeleženec nasprotoval enormnemu predujmu. Med tem je pridobil ponudbo revizijske hiše A., ki je bistveno nižja. Sodišče pa tudi ni navedlo, kaj se bo upoštevalo kot podlaga za obračun. Predlagatelj zadeve nasprotne udeleženke slabo pozna, zato ima možnost zahtevati informacije. To možnost je izkoristil in vse informacije tudi dobil.

3. V odgovoru na pritožbo je predlagatelj pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi 318. člena ZGD-1 je posebni revizor imenovan, če obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Kdaj je vzrok za domnevo podan, je pravni standard, ki ga je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje sicer večinoma napolnilo pravilno. Prvo dejstvo, na katero se sklicuje predlagatelj, je, da je direktorica nasprotne udeleženke službeno kartico uporabljala v trgovinah T. Š., I. V. in M. V., o čemer je predložil tudi dokaz (bančni izpisek). Glede na to, da gre nedvomno za trgovine široke potrošnje, lahko nakupe s službeno kartico v naštetih trgovinah tudi po mnenju pritožbenega sodišča opredelimo kot zadosten vzrok za domnevo, da je družba poslovala nezakonito. Navsezadnje pa niti v pritožbi nasprotna udeleženka konkretno ne pove, da je v omenjenih trgovinah šlo za artikle, kupljene za potrebe nasprotne udeleženke.

6. Drugo dejstvo so izjave direktorice nasprotne udeleženke, da je bil realni promet z družbama K. in V. dejansko nižji od prikazanega. Tudi v tem primeru je pritožnik izjave izkazal s priloženimi elektronskimi sporočili (priloga A6) in tudi v tem primeru lahko govorimo, da so te izjave vzrok za domnevo, da poslovanje ni bilo zakonito. Ali pa je tudi dejansko bilo tako, bo pokazala posebna revizija. Prav iz tega razloga zadošča že relativno nizka stopnja, da neko zatrjevano dejstvo, ki bi lahko bilo vzrok za domnevo, da so bili posli vodeni nepošteno ali v nasprotju z zakonom ali statutom, obstaja. V nasprotnem primeru bi bilo družbenikom, ki dvomijo v poslovanje družbe in predlagajo posebno revizijo, naloženo pretežko breme.

7. Tretje dejstvo, ki bi lahko bilo vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju poslov do nepravilnosti, se nanaša na poslovanje s subjekti, ki so personalno in lastniško povezani z nasprotno udeleženko. Predlagatelj je navajal, da naj bi direktorica nasprotne udeleženke T. P. preko povezanih oseb prikazovala fiktivne stroške z namenom črpanja gotovine brez upravičenih podlag za ta plačila (nepoštenost pri vodenju poslov in hujša kršitev zakona ali statuta) in sicer (1) družba S. d.o.o., ki je v 100 % lasti T. P., celotni letni promet opravi z nasprotno udeleženko, (2) je športni klub M., v katerem je T. P. ustanoviteljica in zastopnica, v celoti ekonomsko odvisen od nasprotne udeleženke, (3) T. P. se je kot s.p. registrirala zgolj z namenom izčrpavanja gotovine. Glede na personalno povezanost omenjenih družb naj bi bilo jasno, da obstaja velika nevarnost za zlorabe in malverzacije sredstev. Te navedbe same po sebi ne zadoščajo za utemeljenost predloga za imenovanje posebnega revizorja. Res pa je, da je predlagatelj (šele) v prvi pripravljalni vlogi te navedbe konkretiziral. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kršilo načelo kontradiktornosti, saj nasprotni udeleženki ni dalo možnosti, da se do teh navedb opredeli, temveč je takoj izdalo izpodbijani sklep. Iz tega razloga je zato pritožba v delu, v katerem se nanaša na tretji sklop iz točke III utemeljena.

8. Pritožba tudi pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitkov o zlorabi pravice. Če bi se ti namreč izkazali za utemeljene, sodišče taki zlorabi ne bi smelo dati pravnega varstva. Ker sklep o tem nima razlogov, ga je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

9. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožnici, da je odločitev o imenovanju družbe E. d.o.o., zlasti pa o plačilu predujma, preuranjena. Tudi glede tega bi sodišče moralo nasprotni udeleženki dati možnost izjave, se do predlogov udeležencev opredeliti in pri tem upoštevati tudi sorazmerje med stroški posebne revizije in očitanimi nepravilnostmi.

10. Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje, da je revizijo dovolilo za obdobje zadnjih pet let, ker naj predlagatelj v celotnem obdobju ne bi bil družbenik nasprotne udeleženke. Zakon glede tega zahteva le, da je predlagatelj (kvalificirani) družbenik vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine, ki je zavrnila njegov predlog in da je družbenik še tudi ves čas trajanja postopka (318. člen ZGD-1). Ker zakon hkrati govori o reviziji za obdobje 5 let, povedano ne omogoča razlage, za kakršno se zavzema pritožnica.

11. Napotki za postopanje so vsebovani že v gornji obrazložitvi.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.