Appeal dismissed; appeal court upheld lower court's dismissal of fraud charge due to missing statutory elements for business document forgery.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec X. d. o. o. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 100,00 EUR odmerjeno sodno takso.

[JEDRO]

Iz opisa kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 mora biti razvidna dopolnilna norma, torej na podlagi katerega zakona ali podzakonskega predpisa gre za poslovno listino in na podlagi katerega predpisa je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodil ugovoru obdolženčeve zagovornice zoper obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 12161/2016 z dne 25. 4. 2018, vloženo dne 3. 5. 2018 in obtožbe ni dopustil ter kazenski postopek zoper obdolženega A. A. v smeri kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. členka KZ-1, ustavil. Glede na tako odločitev je v nadaljevanju odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebna nagrada in izdatki obdolženčeve zagovornice, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje pooblaščenec oškodovanca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi pooblaščenca oškodovanca ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izreče, da se ob reševanju pritožbe (pravilno: ugovora) zagovornice obdolženega A. A., dejanje po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt 12161/2016 pravno opredeli kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1, sicer pa ugovor zagovornice zavrne in zadevo odstopi v nadaljnje reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca je odgovorila zagovornica obdolženega odvetnica B. B. iz Ljubljane in predlagala, da pritožbeno sodišče oškodovančevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 23598/2017 z dne 12. 11. 2018.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča prve stopnje, da v ravnanju obdolženca, kot je opisano v obtožnici, niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi ne znaki katerega drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je ravnalo pravilno, da je ugovoru obdolženčeve zagovornice zoper obtožnico ugodilo in odločilo, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek zoper obdolženega, ustavi.

6. Pooblaščenec oškodovanca se sicer strinja, da opisano ravnanje v obtožnici nima znakov kaznivega dejanja goljufije, ne sprejema pa zaključka zunajobravnavnega senata, da opisano ravnanje obdolženega nima vseh znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Trdi, da je v tem delu ocena zunajobravnavnega senata pavšalna in neprepričljiva ter tudi v odločilnem neposrednem nasprotju, ker v isti povedi senat trdi, „da bi v obtožbi opisano ravnanje lahko predstavljalo izvršitveni način kakšnega od zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja.“ Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja, kajti trditev zunajobravnavnega senata, da bi obdolženčevo ravnanje po obtožbi lahko predstavljalo izvršitveni način kakšnega od zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja, ne pomeni, da bi s tem sodišče ugotovilo oziroma presodilo, da so podani vsi znaki drugega kaznivega dejanja, pač pa, kot rečeno, zgolj izvršitveni način kakšnega od zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ne gre torej za nasprotje, ko je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotovilo, da v obdolženčevem ravnanju ni ugotovilo znakov (torej vseh zakonskih znakov) drugega kaznivega dejanja. Na tem mestu je potrebno tudi zavrniti pritožbeno navajanje, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer, ali so v obdolženčevem ravnanju izkazani znaki katerega drugega kaznivega dejanja. Ravno nasprotno, senat se je s tem ukvarjal in tudi pojasnil, da v opisanem ravnanju ni znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

7. Pooblaščenec se z navedeno oceno ne strinja in meni, da dejanje, kot je opisano v obtožbenem očitku vsebuje vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, ker, da iz opisanega ravnanja izhajajo vsi znaki uporabe lažne poslovne listine kot resnične. V opisu se med drugim zatrjuje, da je obdolženec v točno določenih časovnih in krajevnih okvirih ter na točno določen način uporabil lažno poslovno listino tako, da je točno določen račun (nedvomno poslovna listina), ki je bil lažen (saj ni temeljil na resničnem poslovnem dogodku), v imenu družbe C., d. o. o. preko vložitve v sistemu e-izvršbe pridobil neobstoječo terjatev; V tej povezavi pa je navedena lažna listina z vsemi podatki vred pomembna za pravni promet, obdolženi pa jo je uporabil kot resnično tako, da je vložil predlog za izvršbo pri pristojnem sodišču.

8. Pritožbeno sodišče se s pooblaščencem ne strinja. Kot izhaja iz komentarja kazenskega zakonika dr. Mitje Deisingerja, so predmet tega kaznivega dejanja poslovne listine, pri čemer je določba 235. člena KZ-1 blanketna dispozicija, kar pomeni, da mora biti v opisu kaznivega dejanja naveden zakon ali podzakonskegi predpis, na katerem temelji poslovna listina, ki mora biti hkrati tudi pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja pa niso razvidne dopolnilne norme, torej na podlagi katerega zakona ali podzakonskega predpisa je račun poslovna listina in na podlagi katerega predpisa je pomemben za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami.

9. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da v opisanem ravnanju niso podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja in zavrača pritožbo pooblaščenca kot neutemeljeno.

10. Ker oškodovanec s pritožbo ni uspel, mora plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.