Appeal dismissed; driver's delayed reporting of accident and police vehicle tracking negated duty to report immediately.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

S tem, ko je toženec zapustil kraj nesreče, ne da bi nudil podatke drugemu udeležencu ali policiji ter se na kraj nesreče vrnil čez približno uro in pol, vmes pa je njegovo vozilo na domačem naslovu že izsledila policija, ni mogoče šteti, da je ravnal v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP in relevantnimi splošnimi pogoji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91363/2017 z dne 10. 10. 2017, po katerem mora toženec tožnici plačati 4233,71 EUR z obrestmi in stroški, v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi. Tožencu je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožniku v znesku 233,74 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico za tožnico. V pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze, zaradi česar je nepravilno ugotovilo njegovo ravnanje po prometni nesreči. Šele takrat, ko je že čakal policijo, ga je namreč poklicala žena in mu sporočila, da ga na domu išče policija, iz česar izhaja, da se je na kraj prometne nesreče vrnil, še preden je na njegov dom prišla policija. Iz odgovora Operativno-komunikacijskega centra Policijske uprave ... z dne 9. 5. 2018 izhaja, da je ob 20.56 uri na 113 klical nadzornik DARS, ki je povedal, da je do njega pristopil toženec, kar je potrdilo njegove navedbe. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedbe pri mobilnem operaterju v zvezi z uro ženinega klica, s čimer je preprečilo dokazovanje njegove samostojne odločitve, da pokliče policijo. Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje, po očitkih pritožnika, izmikalo konkretnim ugotovitvam razmer.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri svojem odločanju pa ni zagrešilo napak niti pri vodenju postopka niti pri uporabi materialnega prava, zato so pritožbeni razlogi v celoti neutemeljeni.

6. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Dokazno oceno je natančno in jasno obrazložilo; pritožbeno sodišče jo sprejema, saj je razumna in prepričljiva.

7. Odločitev je sprejeta predvsem na podlagi dejstev, ki med pravdnima strankama niti niso bila sporna. Ni sporno, da je toženec okoli 19.33 ure 10.11.2016 povzročil prometno nesrečo, in sicer se je zaradi neprilagojene hitrosti na avtocesti pri cestninski postaji ... s sprednjim delom svojega vozila zaletel v zadnji del vozila tožničine zavarovanke. Po tem se je odpeljal domov na ..., ne da bi tam oz. takoj oškodovanki nudil svoje podatke oz. poklical policijo. Ta je ob 20.49 uri njegovo vozilo izsledila na njegovem domu. Ob 20.56 je uslužbenec DARS javil policiji, da mu je toženec povedal, da je morda on povzročitelj nesreče.

8. Ključno vprašanje v tej pravdi je, ali je toženec ravnal v skladu z obveznostjo, da takoj po nesreči nudi podatke drugemu udeležencu ali policiji, ko se je po približno uri in pol po nesreči sam vrnil na kraj in o tem obvestil uslužbenca DARS. Sodišče prve stopnje je nanj pravilno odgovorilo negativno. Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v 3. odst. 110. čl. zahteva aktivno ravnanje neposrednega udeleženca prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče. Ta mora nemudoma obvestiti upravičenca do osebnih podatkov ali policijo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel toženec možnost obvestiti policijo o prometni nesreči vsaj ob prihodu domov na ..., če že ni počakal na kraju oz. poklical takoj. Toženec temu niti ni oporekal. V pritožbi sicer izpostavlja, da policije ni klical od doma zato, ker je želel priti v stik z njo „v živo“, vendar je to neprepričljivo, prvostopenjsko sodišče pa na to ni moglo niti odgovoriti, ker se je pritožnik tega domislil šele v pritožbi in niti ne pove, zakaj ne že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ta pritožbena navedba je torej v celoti neupoštevna (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec torej ni izkazal, da je kakorkoli poizkušal posredovati svoje podatke oškodovanki ali policiji. Navedbe, da se je ustavil 200 metrov naprej od mesta prometne nesreče in čakal 10 minut, da bo nekdo prišel do njega po osebne podatke, so nelogične, saj je bil toženec tisti, ki se je od zadaj zaletel v drugo vozilo in ga je, ko je kraj nesreče zapuščal, moral obvoziti oz. prehiteti.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi opravljene poizvedbe pri Operativno-komunikacijskem centru Policijske uprave ..., iz katerih izhaja zaporedje klicev na telefonsko številko 113. Nesporno so policisti izsledili toženčevo vozilo, še preden je nadzornik DARS poklical policijo, kar je bilo 1 uro in 24 minut po prometni nesreči. Zato je neutemeljen očitek neizvedbe dokaza za opravo poizvedb pri mobilnem operaterju. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ugotovitev, kdaj točno je žena toženca po telefonu obvestila, da ga na domu išče policija, ni pravno odločilna za presojo zadeve. Sodišče tako niti ni presojalo, ali se je toženec na mesto prometne nesreče vrnil samoiniciativno ali ne, saj to za rešitev spora ni bilo relevantno. Toženec tako tudi z izvedbo predlaganega dokaza ne bi mogel opravičiti svojega ravnanja v nasprotju z zapovedano dolžnostjo.

10. Po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-12, ki so sestavni del police za avtomobilsko zavarovanje št. ..., sklenjene med tožnikom in tožencem, ter 3. odst. 110. čl. ZPrCP je tako sodišče prve stopnje torej pravilno odločilo, da je pobeg z mesta prometne nesreče samostojni razlog za izgubo pravic iz naslova obveznega zavarovanja, saj toženec ni nemudoma posredoval svojih osebnih podatkov oškodovanki ali policiji. S tem, ko je toženec zapustil kraj nesreče, ne da bi nudil podatke drugemu udeležencu ali policiji ter se na kraj nesreče vrnil šele čez približno uro in pol, vmes pa je njegovo vozilo na domačem naslovu že izsledila policija, ni mogoče šteti, da je ravnal v skladu s 3. odst. 110. čl. ZPrCP in relevantnimi splošnimi pogoji.

11. Vse pritožbene navedbe toženca so tako neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).