Appeal dismissed; plaintiff failed to prove contract termination, burden of proof remained on them.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 142,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

[JEDRO]

Nemogoče je namreč dokazati negativno dejstvo, zato dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje t.i. pozitivno dejstvo, v predmetnem postopku obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Toženec je tako predložil listino, iz katere izhaja, da je obligacijsko razmerje med strankama prenehalo, medtem ko tožnica nasprotnega ni dokazala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 6,86 EUR Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140495/2016 z dne 6. 1. 2017 razveljavi v prvem odstavku izreka za ta znesek, in se postopek v tem delu ustavi. Nadalje je sodišče razsodilo, da se ta sklep o izvršbi razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati njegove pravdne stroške v znesku 335,98 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter ponovno odločanje na sodišču prve stopnje oziroma naj pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter odloči, da mora toženec povrniti njene pritožbene stroške. Tožnica meni, da je stališče sodišča glede obstoja obligacijskega razmerja med tožnico in tožencem ter dokazne vrednosti odločbe Javnega stanovanjskega sklada ... št. 000 z dne 3. 12. 2014 zgrešeno. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je bila pogodba o opravljanju stanovanjskih storitev odpovedana z navedeno odločbo in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 80/2011 z dne 30. 8. 2012, iz katere izhaja, da je pravni učinek upravne odločbe o vpisu v register upravnikov zgolj publiciteten. Meni, da bi moralo sodišče o obstoju obligacijskega razmerja presojati na podlagi sklepa etažnih lastnikov o odpovedi pogodbe o opravljanju stanovanjskih storitev. Tožeča stranka trdi, da je – obratno, kot meni sodišče – dokazno breme glede dokazovanja prekinitve obligacijskega razmerja na toženi stranki, ki ni predložila nobenega relevantnega dokaza v tej smeri. Iz previdnosti pa še navaja, da je bilo v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1493/2015, kjer je tožena stranka prav tako uveljavljala prenehanje pogodbenega razmerja, ki je predmet tega spora, sicer že ugotovljeno, da je bil sklep etažnih lastnikov o odpovedi omenjene pogodbe o opravljanju stanovanjskih storitev, neveljaven. Tožeča stranka tudi meni, da sama vročitev sklepa o odpovedi ne predstavlja podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo naslednja dejstva:

- da je toženec lastnik stanovanja na ... v L.,

- da je bila tožnica upravnica stanovanjskega bloka na zgoraj navedenem naslovu po Pogodbi o opravljanju stanovanjskih storitev,

- da je bil tožnici 2. 10. 2014 vročen sklep etažnih lastnikov o odpovedi pogodbe ter je v skladu z 18. členom te pogodbe pogodbeno razmerje prenehalo 30. 11. 2014,

- da je bila tožnica z odločbo Javnega stanovanjskega sklada ... z dne 3. 12. 2014 izbrisana iz registra upravnikov za naveden stanovanjski blok,

- da tožnica od toženca terja plačilo neplačanih stroškov upravljanja za mesec januar in februar 2015.

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Slednje pomeni, da ugotovljenega dejanskega stanja, vključno z dokazno oceno, sodišča prve stopnje v pritožbi ni mogoče izpodbijati.

7. Tožnica ima prav, da je učinek upravne odločbe Javnega stanovanjskega sklada ... o izbrisu iz registra upravnikov zgolj publicitetne narave. Ne drži pa, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede (ne)obstoja pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem zgrešeno oprlo na omenjeno odločbo. To svoje odločitve namreč ni oprlo na upravno odločbo samo, temveč na dejstva, ki izhajajo iz omenjene upravne odločbe in v verodostojnost katerih sodišče ni imelo razloga dvomiti. Pravni učinek upravne odločbe za predmetni postopek tako niti ni bistven. Iz odločbe, ki so bili hkrati tudi podlaga za odločitev o izbrisu tožnice iz registra upravnikov, je sodišče namreč ugotovilo, da je bil tožnici 2. 10. 2014 vročen sklep etažnih lastnikov ... o odpovedi pogodbe o opravljanju stanovanjskih storitev, kar je štelo kot seznanitev tožnice z odpovedjo pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da je v skladu z 18. členom te pogodbe obligacijsko razmerje med strankama (tj. etažnimi lastniki, kamor spada tudi toženec, in tožnico) prenehalo 30. 11. 2014. Omenjeni datum torej, in ne obstoj upravne odločbe, je bil tako ključen za nadaljnjo odločanje sodišča o upravičenosti tožnice do plačila stroškov upravljanja s strani tožene stranke, kar ni predmet tega pritožbenega postopka.

8. Tožnica v pritožbi navaja še, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v sodbi V P 1493/2015, kjer je presojalo odpoved predmetne pogodbe o stanovanjskih storitvah, že ugotovilo, da je sklep etažnih lastnikov neveljaven. Tožnica ob tem ni izkazala, zakaj ni mogla navesti že v tožbi oz. v tem postopku prvi pripravljalni vlogi (451. čl. ZPP), niti svojih navedb ni konkretizirala in podprla z dokazi, zato sodišče te pritožbene navedbe zaradi prekluzije ne more upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

9. Prav tako je zmotno stališče tožnice glede tega, katera od strank nosi dokazno breme dokazovanja (ne)obstoja obligacijskega razmerja. Ta namreč ni na toženi stranki, kot trdi tožnica, pač pa dokazno breme nosi sama. Nemogoče je namreč dokazati negativno dejstvo, zato dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje t.i. pozitivno dejstvo, v predmetnem postopku obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Toženec je tako predložil listino, iz katere izhaja, da je obligacijsko razmerje med strankama prenehalo, medtem ko tožnica nasprotnega ni dokazala.

10. Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP, pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).