Appeal dismissed; boundary between public good and private land must follow actual facts, not cadastre errors.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

V primeru, ko meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru ni mogoče določiti po stanju, kot ga izkazuje kataster, je treba mejo določiti po obstoječem dejanskem stanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelo 1409/1 v solasti vseh nasprotnih udeležencev in mejnimi parcelami 1433/2, 1432/2, 1431/5 v lasti predlagateljice, ki se na zahodu v tromeji dotika parcele 3074/5 in na vzhodu v večmeji parcele 1431/6 in 1409/5, vse k. o. ..., pri čemer znaša skupna vrednost mejnega spornega prostora 6.984,00 EUR. Odločilo je, da predlagateljica in nasprotni udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka.

2. Predlagateljica v pravočasni pritožbi izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče nedvoumno ugotoviti, po katerem od možnih kriterijev je sodišče prve stopnje določilo predmetno sporno mejo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je ključnega pomena vrednost spornega predmeta, vendar v tem delu ni obrazložilo, za kateri kriterij se je odločilo. Tudi pri ugotovitvi, da gre za javno dobro, sodišče ni naredilo nedvoumnega zaključka, kateri kriterij je uporabilo. Meni, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da poleg treh kriterijev, ki jih določa zakon, obstaja še dodatni kriterij, tj. kriterij javnega dobra. Sodišče v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ob ugotovitvi, da je treba mejo presojati po posebnem postopku, ne obrazloži, kakšen je ta postopek. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati potek najverjetnejše meje, kot jo je določil izvedenec. Neutemeljen je zaključek sodišča, da zaradi odstopanj od 1 do 3,8 metra pri urejanju severne meje ne more upoštevati manjših odstopanj do 25 cm. Nadalje navaja, da je potek javne poti v naravi enak katastru, kar je predlagateljica dokazala z arhivskimi posnetki iz leta 1939 in 1941 in skicami, označenimi na prilogah 4 in 5. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo, prav tako pa se ni opredelilo do skic spornih nepremičnin iz leta 1994 in 2006 ter do fotografije iz spora o motenju posesti.

3. Prvi, drugi, tretji in šesti nasprotni udeleženec so na vročeno pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem nepravdnem postopku najprej ugotavljalo mejo po kriteriju zadnje mirne posesti, vendar se je pred zadnjim narokom za glavno obravnavo status parcele 1433/2, 1432/2 in 1431/5 v lasti predlagateljice spremenil, in sicer so parcele postale javno dobro. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je iz navedenih razlogov mejo med zemljišči, ki so javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice, in sicer je treba upoštevati stanje v katastru oziroma urediti mejo po stanju, kot ga izkazuje kataster. 2 Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je povzetemu stališču sodne prakse pri določitvi meje med parcelami predlagateljice in parcelo nasprotnih udeležencev, sledilo tudi sodišče prve stopnje. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve ob ugotovitvi, da je treba mejo presojati po posebnem postopku, ni obrazložilo, kakšen je ta postopek, saj je obrazložilo, da je to postopek na podlagi močnejše pravice, kot se je izoblikoval v sodni praksi.

6. Prav tako pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da so izjeme od navedenega pravila, da je treba mejo urediti po stanju, kot ga izkazuje kataster, mogoče le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru. Navedeno pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer da so bile v obravnavanem primeru katastrske meje javnega dobra posledica pomanjkljivosti v katastru označenih meja, kar pritožba tudi ne izpodbija. V takem primeru pa je treba mejo določiti po obstoječem dejanskem stanju 3 . Posledično je sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu ter skladnih izpovedb zaslišanih nasprotnih udeležencev in pooblaščenca ugotovilo, da se je meja uživala v obsegu, kot je bil zatrjevan in pokazan z njihove strani, medtem ko predlagateljica ni dokazala, da bi imela v posesti sporni mejni prostor.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost spornega predmeta ključnega pomena. Sodišče je namreč v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarilo, da se ni opredelilo do vrednosti spornega predmeta, ker ta nima vpliva na odločitev.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo upoštevati potek najverjetnejše katastrske meje, kot jo je določil izvedenec. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, na katere predlagateljica tudi ni podala pripomb, in sicer da se natančnost ureditve meje glede na postopek urejanja severne meje parcel v lasti predlagateljice ne more povečati v obravnavanem primeru pri urejanju južne meje. Sodišče je torej upoštevalo, da je koridor natančnosti (tj. stopnja zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov) oziroma odstopanje od najverjetnejše katastrske meje od 1 metra do 3,8 metra. Navedeno pa dodatno kaže na to, da podatki v katastru niso natančni in povsem zanesljivi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uredilo mejo, kot so jo dokazali nasprotni udeleženci, pri čemer je ta meja znotraj koridorja natančnosti. Pritožnici pa ni uspelo izpodbiti izvedeniškega mnenja.

9. V zvezi s tem ne drži tudi pritožbena navedba o neutemeljenosti zaključka sodišča, da zaradi odstopanj od 1 do 3,8 metra pri urejanju severne meje ni moglo upoštevati manjših odstopanj do 25 cm. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da navedenega odstopanja sodišče ni moglo upoštevati zaradi ugotovljenih napak oziroma pomanjkljivosti v katastru. Podatke nove izmere z natančnostjo +/- 25 cm bi sodišče lahko rekonstruiralo le, v kolikor bi bila nova izmera izpeljana brez kakršnihkoli ugotovljenih pomanjkljivosti, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Namreč ureditev po stanju, kot ga izkazuje kataster, bi za javno dobro bilo možno, če sodišče ne bi ugotovilo napak oziroma pomanjkljivosti v katastru.

10. Pravno neodločilne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do arhivskih posnetkov iz leta 1939 in 1941 ter drugih listin, iz katerih naj bi izhajalo, da je potek javne poti v naravi enak katastru. Sodišče prve stopnje zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma napak v katastru namreč, ni moglo urediti meje po stanju, kot izhaja iz katastra. Mejo je uredilo po obstoječem dejanskem stanju, zato predlagateljica ne more uspeti s sklicevanjem na navedene listine. Sodišče s tem, ko se do teh listin ni izrecno opredelilo, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014, sklepe Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 1534/2013 z dne 9. 10. 2013, I Cp 2560/2015 z dne 2. 12. 2015, I Cp 451/2012 z dne 5. 12. 2012, II Cp 724/2017 z dne 11. 5. 2017 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 488/2017 z dne 8. 8. 2017.

3 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3470/2009 z dne 5. 5. 2010 in I Cp 2502/2009 z dne 14. 10. 2009.