Appeal dismissed; court not bound by internal OT fee schedule interpretations under Art. 19 OT. Court ruled fees for consultation and settlement hearing were not separate services. Court held internal fee schedule interpretations are not binding on courts. Court dismissed appeal regarding legal fees and upheld first instance cost award. Court rejected claim for separate fees for consultation and settlement hearing. Court held internal fee schedule interpretations are not binding on courts. Court dismissed appeal regarding legal fees and upheld first instance cost award. Court rejected claim for separate fees for consultation and settlement hearing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the appellant's appeal against the first instance court's decision on legal costs, upholding the award of 662.19 EUR to the respondent. The appellant argued that the first instance court erred by not recognizing separate fees for legal consultation and a settlement hearing, claiming these should be paid under the internal fee schedule (OT). The court ruled that the internal fee schedule is merely a sub-legislative act and that courts are not bound by its mandatory interpretations, which only bind the administrative board. Consequently, the court found the requested fees were not separate services and dismissed the appeal as unfounded.
Legislator headnote
AI generatedArt. 19 OT; Art. 128 ZPP; Courts are not bound by mandatory interpretations of internal fee schedules (OT) as they are sub-legislative acts, and fees for consultation and settlement hearings are not separate services but part of the filing fee.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Sodišča niso vezana na obvezno razlago posameznih določil OT, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS, saj ga zavezujejo le Ustava in zakoni. Določbe drugega odstavka 19. člena OT kot podzakonskega predpisa sodišča zato niso dolžna upoštevati.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je v stroškovnem delu svoje sodbe, ki je predmet pritožbenega preizkusa (IV. točka izreka) odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 662,19 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper stroškovni del sodbe prvega sodišča se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni stroškovni del odločitve tako, da tožencu naloži plačilo vseh uveljavljanih stroškov postopka tožeče stranke. Navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati tožniku kot samostojno storitev tudi storitev posveta s stranko. Poleg tega bi moralo prvo sodišče priznati tožniku posebej stroške za poravnalni narok in posebej stroške za prvi narok za glavno obravnavo. Prvo sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo stroškov, ki jih je tožnik priglasil v pritožbi zoper sklep prvega sodišča z dne 3. 5. 2017. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve teh stroškov.
3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Posvet v zvezi s sestavo pripravljalne vloge ali pritožbe ne predstavlja samostojne storitve po prvi alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker gre za storitev, ki je zajeta v sestavi teh vlog in nagradah zanju po tar. št. 19 in tar. št. 21 OT. Za poravnalni narok, kateremu je na istem naroku sledil prvi narok za glavno obravnavo, stranki ne pripadata dve nagradi, posebej za poravnalni narok in posebej za prvi narok, ampak le ena nagrada, in sicer zgolj za prvi narok (2. točka tar. št. 20 OT), v konkretnem primeru 300 točk, kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo. Zato ni bilo podlage, da bi prvo sodišče priznalo tožniku tudi zahtevane nagrade za posvet, za poravnalni narok in za prvi narok.
6. Drugačno stališče, ki ga zastopa tožnik, izhaja iz obvezne razlage posameznih določil OT, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS, vendar pa sodišča niso vezana na to obvezno razlago, saj ga zavezujejo le Ustava in zakoni. Določbe drugega odstavka 19. člena OT kot podzakonskega predpisa sodišča zato niso dolžna upoštevati.
7. Prvo sodišče je pri odmeri stroškov tožnika upoštevalo tudi stroške, priglašene v pritožbi z dne 15. 5. 2017, kar izhaja iz opravljene odmere prvega sodišča v stroškovniku tožnika na list. št. 65 in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Prvo sodišče je pri tem priznalo tožniku vse stroške, priglašene v navedeni pritožbi, razen posveta, katerega utemeljeno ni priznalo iz že pojasnjenih razlogov, saj ni šlo za samostojno storitev.
8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu, ki se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), potrdilo sodbo prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).