Supreme Court allows appeal, overturning lower court to deny higher child care allowance for chromosomal disorder.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločbe z dne 16. 2. 2017 in 28. 11. 2016 ter da se tožeči stranki prizna dodatek za nego otroka v višini 200,00 EUR od 1. 12. 2016 do 30. 11. 2017, zavrne.

[JEDRO]

ZSDP-1 v tretjem odstavku 79. člena jasno določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka, ki ima določene bolezni iz Seznama, ne pa katerokoli bolezen iz Seznama. Seznam določa tako bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v osnovnem znesku (100 EUR) kot tudi bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v višjem znesku (200 EUR). Tako iz ZSDP-1 kot iz Seznama izhaja, da je starš dolgotrajno hudo bolnega otroka upravičen do dodatka za nego in sicer načeloma v osnovni višini 100 EUR mesečno, v višjem znesku 200 EUR pa v primeru določene (in ne katerokoli) bolezni ali stanja iz vsakokrat veljavnega Seznama.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16. 2. 2017 v prvem odstavku izreka in odločbo centra za socialno delo z dne 28. 11. 2016 v drugem odstavku izreka ter odločilo, da dodatek za nego otroka znaša 200,00 EUR mesečno in se usklajuje skladno z določili Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 92/2018 z dne 20. 6. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do višjega dodatka za nego otroka po tretjem odstavku 79. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih 1 (v nadaljevanju ZSDP-1) v povezavi z določbo 6. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo 2 (v nadaljevanju Pravilnik), dovolj ugotovitev zdravniške komisije, da je pri otroku prisotna katerakoli bolezen iz seznama hudih bolezni.

4. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožničine hčere zmotno zaključilo, da gre za primer iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj, ki je priloga in sestavni del Pravilnika (v nadaljevanju Seznam), naj bi izrecno določal bolezenska stanja, pri katerih je možno pridobiti pravico do višjega dodatka za nego otroka, in sicer naj bi šlo zgolj za bolezenska stanja po 10. točki Seznama (najhujše oblike cistične fibroze). Seznam ne določa posebnih pogojev za možnost priznanja višjega zneska dodatka v primeru kromosomopatije iz 5. točke Seznama, kar naj bi pomenilo, da v zvezi s to boleznijo višji dodatek ni mogoč.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku 3 (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je pri tožničini hčerki prisotna zmerna motnja v duševnem razvoju, težja gibalna oviranost, epilepsija, odzivna na zdravljenje ter kromosomopatija s posledično vsaj zmerno motnjo v gibalnem razvoju.

8. Dodatek za nego otroka sodi med družinske prejemke na podlagi 5. točke prvega odstavka 62. člena ZSDP-1. Pravico do dodatka za nego otroka v osnovni višini 100,00 EUR mesečno ima na podlagi prvega in drugega odstavka 79. člena ZSDP-1 eden od staršev otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, pri čemer je ta dodatek namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov. Otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo je na podlagi 8. točke prvega odstavka 5. člena ZSDP-1 opredeljen kot: otrok z motnjami v duševnem razvoju; slep in slaboviden otrok; gluh in naglušen otrok; otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov; gibalno oviran otrok; dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo.

9. Poleg pravice do dodatka za nego otroka v osnovni višini 100,00 EUR, ki se prizna upravičencu v skladu z zgoraj navedenimi pogoji, zakon izjemoma omogoča pridobitev pravice do tega dodatka v višjem znesku, in sicer v višini 200,00 EUR, če so izpolnjeni dodatni pogoji, navedeni v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1. Ta določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali s težko ali funkcionalno težko gibalno oviranostjo ali pa starš otroka z določenimi boleznimi iz Seznama hudih bolezni. Torej te pravice nimajo vsi otroci z motnjo v duševnem razvoju, gibalno ovirani otroci ali drugi otroci iz 8. točke 5. člena ZSDP-1 in ne vsi otroci, pri katerih je podana bolezen ali stanje, določeno v Seznamu.

10. Pravilnik na podlagi zakonskega pooblastila iz 91. člena ZSDP-1 določa natančnejše pogoje in natančnejši postopek za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka kot enega od družinskih prejemkov. V Seznamu, navedenem v 6. členu Pravilnika, ki se nanaša na dolgotrajno, hudo bolne otroke, so po posameznih točkah naštete in opisane določene težke, kronične bolezni. Seznam določi minister na predlog pediatrične klinike in se s strani razširjenega strokovnega kolegija pediatrije revidira enkrat letno.

11. Sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da zmerna motnja v duševnem razvoju, težja gibalna oviranost in epilepsija, odzivna na zdravljenje niso okoliščine, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do višjega dodatka, vendar pa tako okoliščino predstavlja dejstvo, da je bila pri tožničini hčeri poleg navedenih bolezenskih stanj in motenj ugotovljena tudi kromosomopatija s posledično vsaj zmerno motnjo v gibalnem razvoju, navedena v 5. točki Seznama. Po stališču sodišča gre pri vseh boleznih in stanjih, ki so navedene v Seznamu, za okoliščino iz tretjega odstavka 79. člena, zaradi česar ima starš otroka s tako boleznijo ali stanjem vedno pravico do dodatka za nego v višjem znesku. To stališče je materialnopravno zmotno.

12. Zakon v tretjem odstavku 79. člena jasno določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka, ki ima določene bolezni iz Seznama, ne pa katerokoli bolezen iz Seznama. Seznam določa tako bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v osnovnem znesku (100,00 EUR) kot tudi bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v višjem znesku (200,00 EUR). Tako iz ZSDP-1 kot iz Pravilnika ter Seznama izhaja, da je starš dolgotrajno hudo bolnega otroka upravičen do dodatka za nego in sicer načeloma v osnovni višini 100,00 EUR mesečno, v višjem znesku 200,00 EUR pa v primeru določene (in ne katerokoli) bolezni ali stanja iz vsakokrat veljavnega Seznama.

13. Seznam, ki je veljal v relevantnem obdobju, je med boleznimi in stanji, v zvezi s katerimi je priznana pravica do višjega dodatka za nego otroka, določal zgolj težje oblike cistične fibroze, pod pogoji, navedenimi v 10. točki Seznama.

14. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka v (višjem) znesku 200,00 EUR, ker je kromosomopatija s posledično vsaj zmerno motnjo v duševnem ali gibalnem razvoju oziroma funkcionalno gibalno oviranostjo, ki je bila diagnosticirana pri njenem otroku, navedena v 5. točki Seznama. Ta bolezen v Seznamu namreč ni opredeljena kot bolezen, v zvezi s katero se lahko pridobi pravica do dodatka za nego otroka v višjem znesku od osnovnega. Res je, da v relevantnem obdobju veljaven Seznam pri kromosomopatiji ni izrecno navedel, da je v zvezi s to boleznijo možno pridobiti dodatek za nego otroka zgolj v osnovni višini, vendar pa to dejstvo izhaja iz tega, da je Seznam pogoje za pridobitev višjega dodatka določil zgolj pri težjih oblikah cistične fibroze, kot pravilno navaja tožena stranka, ne pa tudi pri drugih boleznih in stanjih. Iz tega izhaja, da je bil namen zakonodajalca ta, da v Seznamu določi bolezni in stanja, v zvezi s katerimi je možna pravica do dodatka za nego otroka v osnovnem znesku, v višjem znesku pa izjemoma le v tistih primerih, kjer so pogoji za pridobitev višjega dodatka izrecno določeni. To potrjuje tudi določba drugega odstavka 7. člena Pravilnika, po kateri so otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi daje pravico dodatka za nego otroka v nižjem znesku, upravičeni do dodatka v višjem znesku. Ta določba bi bila nesmiselna, če bi bil višji dodatek pravica za vse bolezni iz Seznama. Da je taka razlaga pravilna, nenazadnje izhaja tudi iz trenutno veljavne različice Seznama, ki zdaj za vsako posamezno bolezen in stanje jasno in izrecno določa vrsto dodatka. Tako ima zdaj vsaka točka v Seznamu pristavek - nižji DNO oziroma - višji DNO. Višji DNO je, enako kot prej, tudi v trenutno veljavnem Seznamu, predviden zgolj v primeru bolezni, navedene v 10. točki (cistična fibroza).

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP revizijo ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadaljnji.

2 Ur. l. RS, št. 89/2014 in nadaljnji.

3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.