Appeal dismissed; employer liability for costs determined by 50% success on weight limits but not time limits.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani stroškovni sklep (V. točka izreka) v sodbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica je uspela glede dvigovanja in prenašanja bremen. Sodišče je poseglo v obe izpodbijani odločbi in je bila s tem v zvezi tožba tožnice potrebna. Tožnica pa ni uspela v delu, ki se nanaša na časovno razbremenitev, saj je sodišče ugotovilo, da ta razbremenitev zaenkrat še ni potrebna. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnica uspela v višini 50 % in je posledično tudi pravilno odmerilo stroške postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2016. V prvostopni odločbi št. ... z dne 19. 11. 2015 je namesto omejitve "z dvigi in prenosi bremen do 10 kg" odločilo, da tožnica lahko dviguje in prenaša bremena do 7 kg. Zahtevek za časovno razbremenitev po 4 ure dnevno pa je zavrnilo, kakor tudi zahtevek za odpravo prvostopne odločbe z dne 19. 11. 2015 in vrnitev zadeve v ponovni postopek in odločanje (I. - IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 512,79 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izpolnitvenem roku za plačilo do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del (V. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, v kakšnem delu je tožnica uspela v sporu in posledično tudi napačno uporabilo določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) 1 . Uspeh v sporu bi moral biti ocenjen v znatno nižjem delu. Tožnica je namreč uspela samo v delu glede spremembe ene izmed stvarnih razbremenitev. V presežku pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. To pomeni, da je del ugoditve zahtevku za večkrat nižji od dela, v katerem je bil zahtevek zavrnjen, česar pa sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Vsi stroški so nastali po podaji izvedenskega mnenja z dne 4. 9. 2017 in se torej nanašajo na postopek, ki je tekel zaradi procesnih razpolaganj tožnice, ne pa tožene stranke. Uspeh tožnice v tem socialnem sporu je bil neznaten, napram deležu neuspeha. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da zniža obveznost tožene stranke glede povračila stroškov oziroma da odloči, da tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 11. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažja dela, z dvigi in prenosi bremen do 10 kg, pri delih z rokami do višine ramen, s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, ne na višini in ob nevarnih strojih ter brez vožnje motornega vozila, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2015 dalje.

6. Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo, ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. S tem v zvezi je izvedlo tudi obširen dokazni postopek. Med drugim je pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da izpodbijani odločbi nista pravilni, saj je v okviru že priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto potrebna drugačna stvarna razbremenitev. Ni pa našlo podlage, da bi ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da se ji prizna tudi časovna razbremenitev, torej da dela po 4 ure dnevno. Sodišče je zato poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke, kot to izhaja iz izreka že citirane sodbe, medtem ko je tožbeni zahtevek za priznanje časovne razbremenitve zavrnilo. Glede odločitve o stroških postopka pa je presodilo, da je tožnica v sporu uspela v 50 %.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je taka odločitev pravilna. Tožnica je uspela glede dvigovanja in prenašanja bremen. Sodišče je poseglo v obe izpodbijani odločbi in je bila s tem v zvezi tožba tožnice potrebna. Tožnica pa ni uspela v delu, ki se nanaša na časovno razbremenitev, saj je sodišče ugotovilo, da ta razbremenitev zaenkrat še ni potrebna. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnica uspela v višini 50 % in je posledično tudi pravilno odmerilo stroške postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je tožnica uspela le v neznatnem delu, napram deleža neuspeha, so zato neutemeljene.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje (V. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.