Appeal dismissed; court held no delay occurred as defendant was given opportunity to respond to plaintiff's notice.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 499,78 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

[JEDRO]

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dodelilo rok 15 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke, namreč glede na to, da je sodišče izvedlo zgolj listinske dokaze in zadevo nato takoj zaključilo, ne pomeni, da se je reševanja spora zavleklo v smislu določbe 286.a člena ZPP. Drugačna razlaga bi bila glede na opisane okoliščine preveč toga, posebej še, ker je šlo pri pripravljalni vlogi, vloženi na naroku, v večjem delu le za konkretizacijo navedb iz tožbe. Toženkina pravica do izjave pa ni bila kršena, saj ji je sodišče dalo možnost, da se do navedbe tožeče stranke opredeli (zato je navsezadnje celo preložilo narok). To možnost pa je tudi izkoristila. Niti vloga tožeče stranke niti odgovor tožene pa nista zahtevali kakšnega dodatnega dokaznega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženca obsodilo na plačilo 19.250 EUR in na plačilo pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), s katerim je bila pridobljena protipravna premoženjska korist na račun tožeče stranke v višini 27.900 EUR. Ker so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti mora toženec (solidarno s storilcem kaznivega dejanja) plačati škodo v višini 19.250 EUR (ob upoštevanju pravil o popolni odškodnini po 169. členu Obligacijskega zakonika (OZ)).

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej sodišču očita kršitev pravil o prekluziji, saj je v nasprotju z določbo 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upoštevalo pripravljalno vlogo tožnika, podano šele na prvem naroku, čeprav je tožnik zamudil rok za dopolnitev tožbe iz pisnega poziva sodišča. Zaradi neskrbnega ravnanja tožnika se toženec ni mogel pravočasno seznaniti s to vlogo in so zato razlogi, po katerih je sodišče tudi tožencu pripisalo krivdo za podaljšanje postopka, neutemeljeni in napačni. Pomenijo tudi grob poseg v toženčevo pravico do izjave. Sodba je tudi materialnopravno zmotna, ker bi sodišče moralo uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi in ker je sodišče napačno razlagalo določbo 14. člena ZPP. Toženec vztraja, da za vzročno zvezo tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, trditve o solidarni odgovornosti je namreč podal šele po prvem naroku. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je tožeči stranki z ravnanjem toženca nastala kakšna škoda in v kakšni višini, ampak je le arbitrarno izhajalo iz kazenske sodbe. Višina škode namreč ni nujno enaka višini premoženjske koristi, zato je dejansko stanje nepopolno raziskano. Tožnik je sicer v konkretnem primeru predlagal imenovanje izvedenca, tega dokaza sodišče ni izvedlo in zavrnitve tudi ni obrazložilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev postopka ni podana. Res je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika, da dopolni svoje navedbe in mu za dopolnitev postavilo rok, ki se ga ta ni držal 1 . Dopolnitev je nato podal šele na prvem naroku. Po določbi petega odstavka 286. a člena ZPP se vloge in listine, predložene po poteku roka, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. In prav za slednje je šlo v predmetni zadevi. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dodelilo rok 15 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke, namreč glede na to, da je sodišče izvedlo zgolj listinske dokaze in zadevo nato takoj zaključilo, ne pomeni, da se je reševanje spora zavleklo 2 . Drugačna razlaga bi bila glede na opisane okoliščine preveč toga 3 , posebej še, ker je šlo pri pripravljalni vlogi, vloženi na naroku, v večjem delu le za konkretizacijo navedb iz tožbe. Toženkina pravica do izjave pa ni bila kršena, saj ji je sodišče dalo možnost, da se do navedbe tožeče stranke opredeli (zato je navsezadnje celo preložilo narok). To možnost pa je tudi izkoristila. Niti vloga tožeče stranke niti odgovor tožene pa nista zahtevali kakšnega dodatnega dokaznega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o odškodninski odgovornosti in določbo 14. člena ZPP. Toženec je namreč s svojim protipravnim ravnanjem skupaj z I. L. tožeči stranki povzročil škodo. Vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo je nedvomno podana, saj je škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, neposredna posledica kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ki ga je storil I. L.. Toženec pa je bil za kaznivo dejanje pomoči k temu kaznivemu dejanju pravnomočno obsojen. Pravdno sodišče je ob identičnem dejanskem stanju vezano na obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede odgovornosti. Da je solidarno z neposrednim povzročiteljem škode odškodninsko odgovoren tudi pomočnik, določa 186. člen OZ. Pritožnik neutemeljeno očita tožeči stranki, da ni postavila zadostnih trditev glede vzročne zveze. Tožeča stranka je namreč opisala ravnanje toženca, njegovo razmerje do neposrednega povzročitelja škode in škodo, ki ji je nastala, presoja, ali je na podlagi teh dejstev mogoče sklepati na obstoj vzročne zveze, pa je pravno vprašanje.

7. Tožeča stranka je v zvezi z višino škode navedla, kolikšna je njena škoda in kako jo je izračunala. Drži sicer, da ni nujno, da se škoda in premoženjska korist, ugotovljena s kaznivim dejanjem, pokrivata, vendar je tožeča stranka nastalo škodo pojasnila (za opravljeno delo je plačala preveč) in izkazala z listinami, toženec, na katerega se je prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, pa ni navedel ničesar takega, kar bi kazalo, da je bila dejansko škoda manjša (razen v zvezi z DDV, temu ugovoru pa je sodišče prve stopnje ugodilo). Glede na procesno gradivo, s katerim je razpolagalo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino škode.

8. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 499,78 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).

1 V spisu je vročilnica, ki izkazuje, da je bil tožeči stranki hkrati z vabilom na prvi narok vročen tudi dopis z dne 3.1.2018, to je dopis, ki je vseboval poziv na dopolnitev.

2 Sodišče prve stopnje se je sicer po nepotrebnem ukvarjalo s skrbnostjo tožene stranke in vprašanjem, ali bi na vlogo lahko odgovorila že na naroku, posebej še, ker ji je samo dalo rok za odgovor na navedbe.

3 Tako tudi sodna praksa, na primer odločba VS RS III Ips 25/2013.