Supreme Court rejects copyright royalty appeal, citing lack of EU law violation and procedural defects.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo v tej zadevi zahteval od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od novembra 2010 do konec junija 2012 in za december 2012.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti avtorsko nadomestilo v višini 39.936,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2016 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek v višini 1.079,72 EUR in toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati zgolj 38.856,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja:

(1) kolikšna je primerna višina (enovitega) avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, posledično pa tudi nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih programih;

(2) ali je sodišče pristojno in dolžno presojati primernost veljavne tarife, če so podane okoliščine, ki izkazujejo njeno pomembno odstopanje od tovrstnih tarif v drugih (primerljivih) državah EU;

(3) ali sta nižji sodišči bistveno kršili pravila postopka s tem, ko se nista opredelili do toženkinih trditev in dokazov glede kršitev prava EU, vključno z odločbami Sodišča EU;

(4) ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo pravila postopka (možnost obravnavanja in pravice do izjave) s tem, da je v izpodbijano sodbo zgolj povzelo višino nadomestila, ki ga je vrhovno sodišče z uporabo svojevrstne metode določilo v svojih predhodnih odločitvah, ob tem pa sodišče druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo metodologije, vhodnih podatkov (pretekla razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli), uporabljenih pravil (Pravil Zavoda AIPA o delitvi) ter ni izvedlo izračuna nadomestila ob upoštevanju pravilnih vhodnih podatkov in pravilni uporabi računskih operacij ob upoštevanju metodologije Vrhovnega sodišča.

5. Toženka v predlogu za dopustitev revizije citira odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z višino primernega mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del 1 in Vrhovnemu sodišču očita, da pri svojem odločanju ni upoštevalo sodne prakse Sodišča EU ter se ob tem sklicuje na zadevi C-351/12 in C-177/16. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča glede neveljavnosti Tarife 1998 in z metodo, ki jo je uporabilo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. V nadaljevanju pojasnjuje, da je napačna izpeljava razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli, pa tudi računsko/matematično se zaključek Vrhovnega sodišča ne izide. Posledično pa je nepravilen tudi izračun nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del le v televizijskih programih. V nadaljevanju poudarja, da je treba pri presoji primernosti višine nadomestila upoštevati nadomestila v primerljivih državah EU. Na koncu nižjima sodiščema očita kršitev pravice do izjave in obrazložene sodne odločbe iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave, ker se nista opredelili do njenih očitkov o neskladnosti odločitve s kriterijem primernosti tako z vidika konkurenčnega kot avtorskega prava ter prava EU. Izpostavlja tudi, da ji ni bila zagotovljena možnost obravnavanja in izjave o izbrani metodologiji, vhodnih podatkih, uporabljenih pravilih in izvedbi izračuna nadomestila. Glede na to, da je pritožbeno sodišče uporabilo drugo pravno podlago, o kateri stranke in sodišče prve stopnje niso razpravljali, bi moralo sodišče druge stopnje toženki tudi omogočiti, da se o novi pravni podlagi izjasni.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

1 Gre za odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2017, II Ips 43/2018, II Ips 52/2018, II Ips 100/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 107/2018.