Appeal dismissed; tenant liable for usage fees where external storage areas remain occupied with their property.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 142,75 stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

Toženka je izpraznila le poslovni prostor, ne pa tudi parkirišča in zunanjega skladišča in se tam še vedno nahajajo njene stvari. To je bil tudi razlog, da je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika delno ugodilo tudi v pogledu zahtevane uporabnine za januar in februar 2018.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za dne 30. 12. 2016 plačani znesek 500 EUR, za dne 1. 2. 2017 plačani znesek 500 EUR in za dne 22. 2. 2017 plačani znesek 1.000 EUR. S sodbo je: I. toženki naložilo, da tožniku plača 4.824,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, navedenih v izreku; II. in III. zavrnilo zahtevek v preostalem delu; IV. toženki naložilo, da tožniku v roku 15-tih dni plača 899,57 EUR stroškov s pripadki.

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zavrnjen tudi del zahtevka, ki se nanaša na uporabnino za čas po 1. 1. 2018. Stroškov ne priglaša.

Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je sama poslovni prostor tožnika (tako zunanje kot notranje skladišče) izpraznila. Zunanje skladišče s svojimi stvarmi zaseda B. B., ki se je o tem dogovoril s tožnikom. Da gre za njegove stvari, je navedeno v zapisniku z dne 5. 2. 2018. Toženka zato za uporabo za januar in februar 2018 ni dolžna plačati. Tožnik se bo moral za plačilo obrniti na B. B., ki ga je toženka predlagala tudi za zaslišanje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Kot bistveno izpostavlja, da toženka ni izpraznila zunanjih najetih površin in gre za njene stvari; da se tožnik z B. B. ni ničesar dogovoril, v tem delu pa gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka 22. 12. 2017 v celoti izpraznila tako poslovni prostor kot parkirišče in zunanje skladišče. Ugotovitev sodišča je ravno nasprotna (glej razloge v točki 14). Ugotovljeno je, da je toženka izpraznila le poslovni prostor, ne pa tudi parkirišča in zunanjega skladišča in se tam še vedno nahajajo njene stvari. To je bil tudi razlog, da je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika delno ugodilo tudi v pogledu zahtevane uporabnine za januar in februar 2018.

6. Toženka v nadaljevanju pritožbe ugotovitev, da zunanjih površin ni izpraznila, vsaj smiselno izpodbija s trditvijo, da ne gre za njene stvari, ampak za stvari B. B., za skladiščenje katerih se je ta dogovoril s tožnikom. Pritožbeno sodišče tem navedbam ne more slediti. Res je sicer, da je v zapisniku naroka z dne 5. 2. 2018 zapisano tudi to, da se na parkirišču in zunanjem skladišču nahajajo stvari te osebe, vendar pa pri tem ne gre za ugotovitev sodišča niti za morda skladno navedbo obeh strank, ampak le za toženkino povsem nekonkretizirano navedbo 1 , ki je bila, kot izhaja iz načina zapisa, med strankama tudi sporna, a je toženka ni z ničemer izkazala. Dokazov namreč ni predlagala. Priča B. B. je bil (že pred narokom) predlagan za dokazovanje drugih dejstev (glej vlogo toženke na list. št. 20 in 33). Pritožbena navedba, da je tožnik z B. B. sklenil usten dogovor, da (njegove) stvari lahko ostanejo na tožnikovi nepremičnini še nekaj časa, pa je, kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, nedopustna pritožbena novota, saj njene pozne navedbe toženka ni z ničemer opravičila (337. člen ZPP). Pri presoji je pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zunanjih površin, ki jih je imela v najemu, ni izpraznila vsaj še v januarju in februarju 2018, zato pritožbeno sodišče sprejema. Odločitev, da je za ta čas dolžna plačati uporabnino, je posledično pravilna.

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi 154. in 155. v zvezi z 165. členom ZPP tožniku povrniti stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ta je bil namreč zaradi navedbe novih dejstev v pritožbi potreben. Pritožbeno sodišče je pri odmeri upoštevalo, da je bila s pritožbo izpodbijana le odločitev o plačilu zneska 360 EUR s pripadki in je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) zato za sestavo odgovora priznalo nagrado v višini 250 točk (tar. št. 21/1 OT), materialne stroške v višini 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 142,75 EUR.

1 Tako ni pojasnila niti tega, kdaj naj bi bile stvari, za katere trdi, da niso njene, pripeljane na tožnikovo nepremičnino in na kakšni podlagi.