Appeal against extension of asset freeze dismissed due to unchanged risk of asset dissipation.

Pritožbi zagovornika obdolženega D. S. in zagovornice obdolžene pravne osebe D. M. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu državnega tožilstva z dne 20. 11. 2018 za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi in odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi tako na nepremičninah, kot na transakcijskih računih, kot je podrobneje navedeno pod točkama I in II izpodbijanega sklepa. Pri tem je sodišče navedlo, da začasna prepoved razpolaganja velja vključno do 20. 6. 2019.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila zagovornica obdolžene pravne osebe, ki je v pritožbi navedla, da prvostopni sklep izpodbija v celoti s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Zagovornik obdolženca je v pritožbi izpostavil, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da predlogu okrožnega državnega tožilca za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne sledi in začasnega zavarovanja zahtevka ne podaljša, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma tudi temu podrejeno, da razveljavi izpodbijani sklep vsaj v delu, ki se nanaša na blokado transakcijskih računov družbe D. M. d.o.o..

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Kot v prejšnjih pritožbah, tudi tokrat zagovornika obdolžene pravne osebe in obdolženca izpostavljata, da v obravnavani zadevi poleg tega, da ni podlage za utemeljenost suma, tudi ni podana nevarnost, kot jo, kot pogoj za izdajo začasne odredbe, definira 502. člen ZKP, podana pa tudi ni sorazmernost.

4. S pritožbama pa iz razlogov, navedenih tudi že v izpodbijanem sklepu, nikakor ni mogoče soglašati.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se namreč okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso prav v ničemer spremenile v korist obdolženca, in torej še vedno obstaja nevarnost, da bi obdolženec s premoženjem razpolagal na način, ki bi onemogočil ali precej otežil odvzem premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku. Zato pritožniki, ki skušajo prepričati, da te nevarnosti ni, ne morejo biti uspešni.

6. V točkah 14, 15 in 16 izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo na čem temeljijo zaključki o obstoju konkretne nevarnosti, da bi obdolženec korist oziroma premoženje, ki ustreza premoženjski koristi odtujil ali kako drugače z njo razpolagal. Ne držijo torej pritožbene trditve obdolženčevega zagovornika, da prvostopno sodišče v tej smeri ni opravilo ustrezne analize, prav tako pa tudi ne drži, da tudi ODT v svojem predlogu ni utemeljilo obstoja konkretne nevarnosti, da bi obdolženec utegnil s premoženjem razpolagati na način, ki bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po koncu kazenskega postopka.

7. Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi trditvami obdolženčevega zagovornika, da izpodbijani sklep ne vsebuje ocene o „morebitni“ pridobljeni koristi obdolženca, čeprav je obseg zavarovanja omejen z obsegom te pridobljene koristi, napačna pa bi naj bila tudi vrednost nepremičnin, sodišče pa tudi naj ne bi upoštevalo, da so hipoteke že poplačane. Sorazmernost po oceni obeh pritožnikov ni podana, po oceni obdolženčevega zagovornika pa tudi ni obrazložena. Napačno pa je tudi sklicevanje na cenitev GURS, saj so v zadnjih štirih letih cene nepremičnin ponovno narasle. V nadaljevanju pa pritožnik prikazuje tudi, da bi naj bilo neutemeljeno tudi stališče prvostopnega sodišča, da poslovanje družbe D. M. d.o.o. ni edini vir zaslužka obdolženca, neutemeljena pa je tudi blokada transakcijskih računov. Obdolženec skrbi za otroka in brezposelno partnerko, zato pritožba poudarja tudi, da začasna odredba ne bi smela posegati v sredstva oziroma možnosti preživljanja prejemnika premoženjske koristi. Da bi zavarovanje na nepremičninah moralo zadostovati, pa v pritožbi izpostavlja tudi zagovornica obdolžene pravne osebe.

8. Na vse tovrstne pritožbene očitke, ki sta jih pritožnika med drugim uveljavljala tudi že v prejšnjih pritožbah, pa je odgovorilo v izpodbijanem sklepu pod točko 17 in ostalih, tudi že prvostopno sodišče, ki je pri tem med drugim pojasnilo tudi, da poslovanje družbe D. M. d.o.o. ni edini obdolženčev vir dohodka, kar je med drugim obrazloženo na strani 11 izpodbijanega sklepa, kjer je obrazloženo tudi, da se je prvostopno sodišče obširno ukvarjalo tudi z obdolženčevimi družinskimi razmerami, ustrezno pa je bilo tudi odgovorjeno na očitek obrambe v smeri ocenjevanja vrednosti zavarovanih nepremičnin, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik. Pri tem je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da četudi je trenutna tržna vrednost izpostavljenih nepremičnin v zadnjem času nekoliko narasla, je še kljub temu manjša, kot v obravnavani zadevi znaša obdolžencu in obdolženčevi družbi očitana pridobljena premoženjska korist, ki jo je potrebno zavarovati. Ni torej mogoče slediti pritožbenim trditvam, da bi že samo zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah zadostovala za zavarovanje protipravne premoženjske koristi. Sicer pa je tudi na tovrstne pritožbene očitke v sklepu z dne 24. 10. 2018 že odgovorilo tudi pritožbeno sodišče, ko je pojasnilo, da je začasno zavarovanje zahtevka tako na nepremičninah, kot na TRR utemeljeno in tudi sorazmerno pridobljeni premoženjski koristi, ki jo je potrebno zavarovati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje z napadenim sklepom.

9. V že citiranem sklepu pritožbenega sodišča pa je bilo med drugim pojasnjeno tudi, zakaj ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na finančno stanje obdolženca, že tedaj pa je bila obrazložena tudi sorazmernost, kar z istimi pritožbenimi trditvami tudi v tem postopku ponovno grajata oba pritožnika in je tokrat obrazloženo v točki 17 izpodbijanega sklepa.

10. Po navedenem, ko se, kot je že obrazloženo, torej tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno, in ker je tako v izpodbijanem sklepu kot v prejšnjih sklepih za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi obširno pojasnjena tudi sorazmernost, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca in obdolženo pravno osebo nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tarifni številki 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka ZST-1 odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.