Appeal court reversed first instance, holding subjective risk of enforcement failure is sufficient without debtor's intent to hide assets.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se ugovor tožene stranke v celoti, t. j. tudi zoper II. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 28. 6. 2018, zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem gre za subjektivno nevarnost, kjer ogroženost za uveljavitev terjatve izhaja iz dolžnikovega ravnanja z lastnim premoženjem. Zadošča vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ni pa treba, da je takšna posledica tudi dolžnikov namen oziroma cilj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je 28. 6. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo obremenitev in odtujitev dveh nepremičnin ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (I. točka izreka sklepa), bankama A., d. d., in B., d. d., pa je prepovedalo tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu z računov toženca izplačati 181.958,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po toženčevem ugovoru je sodišče z izpodbijanim sklepom razveljavilo začasno odredbo v delu, ki se nanaša na prepoved izplačila denarnega zneska, in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. Toženčev ugovor v preostalem delu je zavrnilo in napovedalo, da bo o stroških ugovornega postopka odločilo s končno odločbo.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev toženčevega ugovora, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita, da je kršilo pravilo o dokaznem bremenu in načelo dispozitivnosti postopka. Tožnica je obrazloženo zatrjevala, da toženec nima finančnih obveznosti, medtem ko iz njegovih navedb ni razvidno, koliko sredstev mu zaradi izdane začasne odredbe sploh zmanjka za lastno preživljanje. Prav tako toženec ni prerekal, da lahko dostopa do naložb v tujini. Trdil je celo, da so vse njegove naložbe varne. Čeprav ni navajal, da ga začasna odredba sili v (takojšnjo) prodajo vrednostnih papirjev in da je zdaj za prodajo neprimeren čas, je sodišče zaključilo, da se vrednostnih papirjev ne prodaja ob kateremkoli času. Ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče podvomilo o likvidnosti in izterljivosti toženčeve terjatve do C. C. Gre za posojilo toženčevemu prijatelju, takšna posojila pa po splošnih življenjskih izkušnjah niso tvegane naložbe. Poleg tega sodišče zmotno pojmuje subjektivno nevarnost. Za obstoj le-te ni treba dokazati, da toženec razpolaga s svojim premoženjem z namenom njegovega skrivanja. Toženec na računih v Republiki Sloveniji nima praktično nobenih sredstev, ker vse vlaga v tujino, ob tem pa niti ne zanika, da namerava z vlaganji nadaljevati. Za povrh je že napovedal, da bo tožnici onemogočil izterjavo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da mora po sodni poravnavi s tožnico plačevati 400,00 EUR preživnine mesečno. Od tožbe dalje ni izvedel nobene finančne ali borzne transakcije, ampak čaka na razplet pravdnega postopka.

4. Tožnica je vložila tudi repliko na toženčev odgovor, ki pa je sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo, saj tega pravnega sredstva zakon ne predvideva.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno zavarovanje denarnega zahtevka, s katerim tožnica terja od toženca plačilo polovičnega deleža skupnih prihrankov. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je ta tožničina terjatev verjetno izkazana. Prihranki, ki so bili ustvarjeni z delom zakoncev v njuni zakonski skupnosti, so po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) njuno skupno premoženje. Tožnici glede na zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena istega zakona zaenkrat ni mogoče odrekati pravice do polovičnega deleža na tem premoženju. Sicer pa bosta natančna višina skupnih prihrankov ter deleža zakoncev na skupnem premoženju še predmet dokaznega postopka v tej pravdi.

7. Pač pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o toženčevem ugovoru zoper izdano začasno odredbo neutemeljeno podvomilo o zatrjevani nevarnosti za uveljavitev te tožničine terjatve. Po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem gre za subjektivno nevarnost, kjer ogroženost za uveljavitev terjatve izhaja iz dolžnikovega ravnanja z lastnim premoženjem. Zadošča vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ni pa treba, da je takšna posledica tudi dolžnikov namen oziroma cilj.

8. Tožnici je po presoji pritožbenega sodišča uspelo verjetno izkazati zahtevano subjektivno nevarnost za uveljavitev njene terjatve. Zatrjevane grožnje oziroma napovedi, da bo tožnici onemogočil izvršbo, toženec ni obrazloženo in prepričljivo zanikal. Enako velja za tožničine trditve, da toženec na računih v Sloveniji nima omembe vrednih sredstev in da svoje dohodke odvaja v tujino. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da toženec na ta način vzdržuje stanje otežene izterljivosti in s tem onemogoča ali vsaj znatno ovira uveljavitev tožničine terjatve. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej moralo sodišče toženčev ugovor zoper izdano začasno odredbo v celoti zavrniti.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

10. Odgovor na ostale pritožbene trditve ni potreben. Ali bo škoda, ki bo zaradi izdane začasne odredbe nastala tožencu, neznatna ali ne, glede na odločitev o pritožbi ni več pomembno. Gotovo pa je, da toženčevo lastno preživljanje in izpolnjevanje preživninske obveznosti do mladoletnega sina zaradi začasne odredbe ne bo ogroženo, upoštevaje toženčev dober zaslužek in zakonske omejitve izvršbe.

11. Ker so stroški zavarovanja terjatve, kadar se o tem odloča v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov, bo o tožničini pravici do povračila priglašenih pritožbenih stroškov odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.