Appeal dismissed; claim for unjust enrichment rejected when execution order remains unchallenged.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva. Ker je imela tožnica (dolžnica v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine) v izvršilnem postopku možnost uveljavljati ugovore v zvezi z morebitnim napačnim izračunom višine njenega dolga na podlagi posojilne pogodbe, pa tega ni storila oziroma so bili njeni ugovori prepozni, tega, kar je plačala na podlagi (neizpodbitega) pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri uveljavlja ravno te, v izvršbi dopustne ugovorne razloge. Smisel določbe 5. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ o pravici do vračila preveč plačanega zneska dolžniku je namreč odprava napak, do katerih lahko pride v izvršilnem postopku, ko iz različnih razlogov pride do preplačila dolga oziroma do prejema izpolnitve, ki presega terjatev upnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 99,28 EUR (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek za plačilo 18.944,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2012 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 10 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. točko in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP 1 in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v tem postopku, v katerem je situacija enaka kot v postopku nasprotne izvršbe, ni mogoče posegati v pravnomočen sklep o izvršbi. Že iz 67. člena ZIZ 2 izhaja, da bi moralo sodišče ugotavljati terjatev v celoti, torej koliko je bila tožnica dejansko dolžna toženi stranki na podlagi posojilne pogodbe in ne na podlagi sklepa o izvršbi. Ker ni postavilo izvedenca finančne stroke, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi tega pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede višine obveznosti tožnice iz naslova vračila kredita. Vztraja pri navedbah, da se je s toženo stranko dogovorila o odpustu dolga. To je uredila pri bančnem okencu, kar je običajen način poslovanja med banko in strankami. Uslužbenci na bančnih okencih so pooblaščenci po zaposlitvi, kot jih opredeljuje 80. člen OZ 3 . Po mnenju pritožnice je običajno, da stranke pri opravljanju poslov z banko ne pridejo v stik z osebami, ki zastopajo banko kot zakoniti zastopniki, zato je utemeljeno štela, da se je pri bančnem okencu dogovorila o odpustu dolga glede zamudnih obresti, še zlasti zato, ker je iz nadaljnjih podatkov o višini dolga izhajalo, da je do odpusta tudi res prišlo. Tudi če bi bančna uslužbenka pristala na odpust dolga brez izrecnega pooblastila zakonitih zastopnikov, bi bil tak dogovor veljaven, saj tožnica ni mogla vedeti za morebitno prekoračitev pooblastila. Dejstvo, da je do odpusta dolga v resnici prišlo, izhaja tudi iz listinskih dokazov, na katere se sklicuje sodišče, vendar jih napačno razlaga. Znesek 1.633.121,07 SIT je naveden kot stanje dolga v treh različnih dokumentih tožene stranke, iz česar je po mnenju pritožnice razvidno, da je dejansko prišlo do odpusta dolga v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za pomoto, kot zaključuje sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je tekel izvršilni postopek, v katerem je tožnica nastopala kot dolžnica. Sodišče je 12. 6. 2002 na predlog tožene stranke izdalo sklep o izvršbi I 2002/07538, s katerim je dovolilo izvršbo za terjatev v znesku 4.833.121,07 SIT (sedaj 20.168,26 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2002 do plačila in tožnici naložilo plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,631 SIT (sedaj 311,42 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2002. S sklepom s 17. 2. 2010 je tožnici naložilo še plačilo 40,47 EUR nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 do plačila in s sklepom z 9. 7. 2012 plačilo 28,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 do plačila. Tožnica trdi, da je tožena stranka, tedaj upnica, v izvršilnem postopku prejela 19.043,64 EUR več, kot (je) znaša(la) njena terjatev iz naslova odplačevanja posojila po posojilni (kreditni) pogodbi.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima takšna kondikcijska tožba, kot jo v obravnavani zadevi vlaga tožnica, podobno vlogo kot nasprotna izvršba v izvršilnem postopku. Z obema je mogoče uveljavljati, da je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev. Nobenega razloga ni, da bi upnik lahko obdržal, kar je prejel preveč, čeprav je to prejel v izvršilnem postopku. Presežek mora vrniti dolžniku, lahko že v izvršilnem postopku preko nasprotne izvršbe, lahko kasneje. 4 Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ne izkazuje razloga za nasprotno izvršbo po 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ, saj je tožena stranka v izvršilnem postopku prejela (le) tisto in toliko, kot ji je bilo priznano z izvršilnim naslovom. Kakor je Vrhovno sodišče že pojasnilo, pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva. 5 Ker je imela tožnica (dolžnica v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine) v izvršilnem postopku možnost uveljavljati ugovore v zvezi z morebitnim napačnim izračunom višine njenega dolga na podlagi posojilne pogodbe, pa tega ni storila oziroma so bili njeni ugovori prepozni, kot pravilno razlaga sodišče prve stopnje, tega, kar je plačala na podlagi (neizpodbitega) pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri uveljavlja ravno te, v izvršbi dopustne ugovorne razloge. 6 Smisel zgoraj citirane določbe ZIZ o pravici do vračila preveč plačanega zneska dolžniku je namreč odprava napak, do katerih lahko pride v izvršilnem postopku, ko iz različnih razlogov pride do preplačila dolga oziroma do prejema izpolnitve, ki presega terjatev upnika. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožena stranka (upnica) ni prejela več, kot ji je bilo priznano z izvršilnim naslovom. 7

7. Za zavrnitev kondikcijskega tožbenega zahtevka je torej bistveno, da tožnica ni uspela izpodbiti pravnega (izvršilnega) naslova, to je pravnomočnega sklepa o izvršbi, s katerim je bila izvršba dovoljena. Podlaga za plačane zneske je tako obstajala in ni odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Posojilna pogodba namreč ni bila izvršilni naslov, ampak je bila v zvezi z njo predlagana izvršba na podlagi verodostojne listine (izpisa stanja kredita) 8 ter izdan sklep o izvršbi, ki je predstavljal podlago za izterjane zneske.

8. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotavljati višino tožničinega dolga po posojilni pogodbi, v zvezi s katero je bila predlagana izvršba, in ne na podlagi (pravnomočnega) sklepa o izvršbi. Ker tožnica ni plačala več od zneska, ki ga je bila dolžna na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, česar pritožba niti ne izpodbija, se kot pravilna izkaže tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi izračunal višino tožničinega dolga na podlagi kreditne pogodbe.

9. S pritožbenimi navedbami o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede odpusta dolga pritožnica prav tako ne uspe izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da dokaznega bremena v zvezi s tem ugovorom ni zmogla. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predloženi dopisi oziroma listine, na katere se sklicuje tožnica, ne morejo (oziroma niso mogle) predstavljati odpusta dolga v smislu 319. člena OZ. V kolikor bi tožena stranka tožnici res želela odpustiti dolg - obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti, bi to morala jasno in nedvoumno izjaviti, česar pa ne z dopisom s 24. 3. 2004 ne z 11. 5. 2004 ni storila. Nasprotno, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, s katerega razlogi se pritožbeno sodišče strinja, ne izhaja niti iz sklepa izvršilnega sodišča s 26. 5. 2004, kot tudi ne iz objave tožene stranke v sistemu SISBON. Navedenega ne more spremeniti niti pritožničino opozarjanje na določbe o pooblastilu po zaposlitvi (80. člena OZ) in o prekoračitvi pooblastila (72. člen OZ).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.

2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ.

3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

4 Tako sodba VS RS II Ips 116/2017, na katero se pravilno sklicuje že prvostopenjsko sodišče.

5 Sodba VS RS II Ips 153/2015.

6 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 17/2009.

7 Tako tudi sklep VSL III Cp 6955/2006.

8 Glej prilogo C1.