Appeal court reverses first instance ruling on legal costs, allowing partial claimant to recover fees based on success in litigation.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 11,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 9,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

[JEDRO]

Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi, ter da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 187,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. in II. točka izreka).

2. Zoper sklep (v izpodbijanem delu) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ob plačilu 30 oziroma 130 % dodatkov za opravljene nadure 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 ni bilo jasno, ali je s tem tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do tožnika. Navaja, da je do plačila prišlo zaradi množičnih tožb pripadnikov Slovenske vojske, pri čemer tožniki praviloma niso razpolagali z lastnimi podatki o številu nadur po posameznih referenčnih obdobij in je točno dejansko stanje sodišče ugotavljalo z vpogledom v evidence ter zaslišanjem strank in s strani tožene stranke predlaganih prič. Meni, da je bilo vztrajanje tožnikov po tožbah očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali jim morebiti pripada celo 130 % dodatek. Trdi, da ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil tisti trenutek, ko naj bi bila tožeča stranka dolžna umakniti tožbo, da je ne bi zadele sankcije po prvem odstavku 158. člena ZPP. Zavzema se zato, da bi sodišče pri odločanju o stroških uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, kot v drugih istovrstnih zadevah (denimo Pdp 412/2018). Navaja, da roka za umik ne določata niti ZDSS-1 niti ZPP. Zavzema se za uporabo pravila o povrnitvi stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi. Zatrjuje zmotno uporabo ZPP. Predlaga odločitev na podlagi uspeha v pravdi in pove, da je za vtoževano obdobje prejel 198,09 EUR bruto. Meni, da je upravičen do povrnitev stroškov, ki jih je specificiral tekom postopka, saj so bili utemeljeni in potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Na tožnikovo pritožbo odgovarja tožena stranka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se postopek zaradi umika ustavi ter odločilo o stroških postopka na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP, ker je tožnik tožbo v celoti umaknil. Zmotno je sodišče za odločitev o tem uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, ker naj tožnik ne bi umaknil tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi uspeha strank v postopku. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila (198,09 EUR). Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47).

7. Tožniku je kot potrebne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje treba priznati: 200 točk za tožbo (tar. št. 15 Odvetniške tarife - OT), 100 točk za umik (tar. št. 15/2 OT), 6 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 306 točk oziroma 140,45 EUR. Temu je treba prišteti 22 % DDV v višini 30,90 EUR in 52,00 EUR iz naslova sodne takse, tako da skupni priznani stroški znašajo 223,35 EUR, kar glede na njegov 31,00 % uspeh pomeni, da mu je tožena stranka dolžna povrniti 69,24 EUR stroškov. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato tožniku niso bili priznani.

8. Toženi stranki je za postopek pred sodiščem prve stopnje treba priznati naslednje potrebne stroške: 200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1 OT), 50 točk za soglasje k umiku (tar. št. 15/2) in 5 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 255 točk oziroma 117,04 EUR, kar pomeni, da ji je tožnik glede na njen uspeh v postopku (69,00 %) dolžan povrniti 80,73 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato toženi stranki niso bili priznani. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 11,49 EUR stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne stroške priznalo: stroške pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 15/4 OT), 2 % materialne stroške v višini 5 točk (11. člen OT), skupaj 255 točk oziroma 117,04 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 25,75 EUR in strošek sodne takse 20,80 EUR. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti 163,59 EUR stroškov za pritožbo, glede na uspeh v pravdi 6,13 % pa 9,82 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka krije sama (prvi odstavek 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).