Appeal dismissed; court order confirmed despite non-authentic enforcement order confirmation. Appeal dismissed; court order confirmed despite non-authentic enforcement order confirmation.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Čeprav sodišče naloži plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa, izdanega na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ, to na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Ni pomembno, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi, ali pa na način, da sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157793/2015 z dne 16. 12. 2015 v celoti vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 343,10 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da se računi ne glasijo nanj, pač pa na M., d. o. o. Predmetne fakture tako ne morejo utemeljevati sklepa o izvršbi. Pripoznava dolga in dogovor o načinu plačila dolga pa ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče, skladno z določbo 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), izposlovati sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetni sklep o izvršbi razveljaviti in tožnikov zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrniti. Če pa bi sodišče štelo, da je tožnik s svojimi navedbami pravzaprav spremenil tožbo, pritožnik poudarja, da privolitve v spremembo ni podal. V izpodbijani sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede spremembe tožbe. Res je sklenil sporazum, s katerim se je kot poslovodja družbe M., d. o. o. dogovoril za pripoznavo družbinega dolga, medtem ko sporazuma v svojstvu fizične osebe ni podpisal. V danem primeru je treba razlikovati med pravno osebo, poslovodjo in fizično osebo. Tudi delna plačila je opravila družba M., d. o. o., ne pa toženec. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je obveznosti družbe enačilo z obveznostmi poslovodje oz. družbenika, napačno pa je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje.

Vprašljiva je verodostojnost sporazuma o pripoznavi dolga in dogovora o načinu plačila dolga. Pritožnik poudarja, da sporazuma nikoli ni podpisal kot solidarni porok in plačnik. Sporazum je podpisal kot direktor podjetja, ne spominja pa se, da bi karkoli podpisal in se zavezal kot porok in plačnik. Obstaja dvom v avtentičnost predloženega sporazuma, prvostopenjsko sodišče pa ni naredilo ničesar, da bi se preverila verodostojnost predmetnega sporazuma. Toženec je prava neuka stranka, ki bi jo bilo treba v razmerju do finančno močnejše pravne osebe zaščititi. Prvostopenjsko sodišče je opustilo svojo dolžnost materialnoprocesnega vodstva, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki pa se nanjo ni odzval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovljenega dejstvenega substrata:

- pravdni stranki sta 23. 2. 2012 sklenili dogovor, imenovan pripoznava dolga in dogovor o načinu plačila dolga (poravnava);

- toženec se je v 3. členu dogovora zavezal za plačilo dolga glavnega dolžnika kot solidarni porok in plačnik.

6. Na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki predstavlja pravilno pravno podlago ugotovljenemu konkretnemu dejanskemu stanu.

7. Pritožbeni očitki v zvezi z neutemeljenostjo sklepa o izvršbi so zmotni. Postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi izgubi lastnost posebnega postopka, zanj pa v nadaljevanju veljajo pravila za redni postopek. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se torej obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Čeprav sodišče naloži plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa, izdanega na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ, to na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Ni pomembno, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi, ali pa na način, da sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska. 1

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s spremembo tožbe. Tožnik tožbe ni spremenil. V skladu z določbo 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, zmanjša tožbeni zahtevek, ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe. O kakršnikoli spremembi tožbenega zahtevka v danem primeru ni moč govoriti, saj sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Do tovrstnih sprememb v obravnavani zadevi ni prišlo.

9. Glavnina pritožbenih navedb je uperjena zoper dokazno oceno prvega sodišča. Pritožnik zatrjuje, da sporazuma, s katerim bi se za dolg družbe zavezal kot solidarni porok in plačnik, ni podpisal. Vendar pa predloženo procesno gradivo ne govori v prid njegovim zatrjevanjem. Sporazum oz. dogovor (priloga A5) povsem jasno izkazuje, da ga je toženec podpisal v svojstvu zakonitega zastopnika družbe, poleg tega pa se je kot fizična oseba zavezal tožniku, da poleg družbe (glavne dolžnice) odgovarja kot solidarni porok in plačnik. V 3. členu je vsebovano posebno določilo o toženčevem solidarnem poroštvu. Določba je povsem jasna, zato pritožbena zatrjevanja o toženčevi odsotnosti poroštvene zaveze niso utemeljena. Tako jasna določba ni narekovala aktivnejše vloge sodišča pri ugotavljanju avtentičnosti sporazuma. Pritožnik ustrezne trditvene podlage v zvezi s pristnostjo sporazuma niti ni podal, zato tudi ni bilo nikakršne podlage za nadaljnje razglabljanje v tej smeri. Obe pravdni stranki sta v postopku sodelovali brez pravno kvalificiranih pooblaščencev, zato ni moč slediti pritožbenim zatrjevanjem o šibkejšem položaju pritožnika kot prava neuki stranki. Dokazna ocena je prepričljiva in logično vzdržna ter izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev.

10. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Primerjaj sodba in sklep II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013.