Administrative court allows claim against free legal aid recovery due to incomplete fact-finding by lower court.

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 69/2012 z dne 19. 2. 2018, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi iz tožbe izhaja podatek, ki ga posredno potrjuje tudi vsebina poziva z dne 17. 1. 2018, da sta se v zvezi z vračilom sredstev iz naslova BPP vodila dva postopka, oba vezana na pravdno zadevo, št. P 4/2012, obravnavani in postopek, št. Bpp 275/2012. Ker iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhajajo podatki o višini zahtevanih sredstev iz naslova BPP v zadevi, št. Bpp 275/2012, niti ti podatki ne izhajajo iz listin sodišču predloženega upravnega spisa, toženi stranki pa so bili glede na ugotovitve sodišča v 11. točki obrazložitve te sodbe podatki znani, je po presoji sodišča tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe opustila ugotavljanje obstoja vseh pravno relevantnih dejstev, zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo A.A., naložila plačilo 278,91 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ter določila rok in način plačila. Pojasnila je, da je bila prosilki 1. 2. 2012 dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja ter zastopanja in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, v zadevi št. P 4/2012 (oziroma prvotno, št. P 724/2003 in št. P 1156/2008). V navedeni pravdni zadevi je Okrožno sodišče v Celju s sodbo, št. P 4/2012 z dne 20. 3. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 493/2012 z dne 6. 9. 2012, deloma ugodilo tožbenemu zahtevku prosilke in ji prisodilo odškodnino v višini 2.700,00 EUR s pp. Na podlagi odločbe tožene stranke, št. 69/2012 z dne 1. 2. 2012, so bili iz sredstev BPP odvetnici Nini Zidar Klemenčič izplačani potrebni izdatki in nagrada v višini 278,91 EUR, odmerjeni s sklepom tožene stranke z dne 27. 7. 2012.

2. Tožena stranka se je sklicevala na določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in določbo 48. člena istega zakona ter pojasnila, da je prosilka v pravdnem postopku, glede katerega ji je bila dodeljena BPP, uspela, in pridobila terjatev iz naslova odškodnine v višini 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojeno odškodnino pa je v celoti prejela. Dne 29. 1. 2018 je upravičenka sodišču posredovala izjavo, iz katere izhaja, da je prisojeno terjatev iz naslova odškodnine prisilno izterjala v izvršilnem postopku, v katerem je skupaj prejela 3.183,25 EUR.

3. Ker je upravičenka v pravdni zadevi uspela in pridobila premoženje, je na podlagi določbe 48. člena ZBPP postala zavezanka RS za vračilo sredstev, izplačanih iz sredstev BPP.

4. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da so ji bila dodeljena sredstva BPP z odločbo sodišča, št. Bpp 275/2013 z dne 29. 7. 2003 in št. Bpp 69/2012 z dne 1. 2. 2012, oboje v pravdni zadevi št. P 4/2012. Takrat so bili pogoji za upravičenca ugodnejši kot sedaj, ko je bil črtan takratni 47. člen ZBPP. V pravdni zadevi ji je bila prisojena odškodnina v višini 2.700,00 EUR za nepremoženjsko škodo, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tej zadevi ji je bilo poleg prisojene odškodnine odmerjeno plačilo sodnih stroškov v višini 1.868,62 EUR nasprotni stranki, sedaj pa je na podlagi odločitve tožene stranke dolžna vrniti znesek 278,91 EUR v zadevi, št. Bpp 69/2012 in 1.874,06 EUR v zadevi, št. Bpp 275/2003. Dosojenih 2.700,00 EUR in plačilo stroškov znaša skupaj 3.994,59 EUR, torej presega znesek odškodnine.

5. Navaja, da je organ o stroških odločal leta 2007, 2008, 2011 in 2012, zato bi moral odločbo izdati prej. Sklicuje se na absolutni zastaralni rok pet let, saj je odločbo o vračilu izdal 19. 2. 2018. V navedeni odločbi, št. Bpp 275/2003 je navedena tudi nagrada in potrebni izdatki odvetnici B.B., ki jih je priglasila kljub temu, da ji je 22. 9. 2006 podpisala izjavo, da se bodo ti stroški plačali le v primeru, če bo v izvršbi dobila plačane pravdne stroške. Tožena stranka tako zahteva povračilo, kljub pretečenemu času in v večjem obsegu, kot je dejansko znašala izplačana odškodnina. Pojasnjuje tudi, da je trenutno edina zaposlena, da je mož na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da vračila teh stroškov ne bo zmogla. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Uvodoma se je sodišče opredelilo do tožničinega ugovora zastaranja. Sodišče tako ob upoštevanju podatkov priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je bila tožnici BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 69/2012 z dne 1. 2. 2012 in nadalje, da je tožnica v izjavi z dne 26. 1. 2018 pojasnila, da je sredstva (glavnico in obresti) iz naslova dosojene odškodnine v zadevi, št. P 4/2012, dobila izplačana v skupni višini 3.183,35 EUR, v času od 23. 12. 2013 do 18. 11. 2014 (13 delnih izplačil).

9. Glede na navedene podatke sodišče ugotavlja, da terjatev tožene stranke do tožnice ni zastarala. Pri presoji začetka teka zastaranja je namreč treba upoštevati relevantna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo institut zastaranja v spornem delu. Tako prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. V skladu z 48. členom ZBPP, je obveznost povrnitve stroškov, ki so jih upravičenci prejeli iz naslova BPP, vezana na dva pogoja, na uspeh prosilca v postopku ter dejansko pridobitev premoženja oziroma dohodkov. Glede na takšno zakonsko ureditev, lahko tožena stranka zahteva povrnitev stroškov, izplačanih iz sredstev BPP šele, ko sta kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja. Ker je tožnica sredstva dobila izplačana v času od 23. 12. 2013 (prvi znesek) do 18. 11. 2014, je moralo sodišče ugovor zastaranja, ki ga je tožnica vezala na datum izdaje sklepa o dodelitvi BPP, št. Bpp 69/2012 z dne 1. 2. 2012, oziroma sklepa o plačilu potrebnih izdatkov in nagrade odvetnici B.B., št. Bpp 69/2012 z dne 27. 7. 2012, zavrniti, ker v skladu s prej citirano zakonsko ureditvijo OZ rok zastaranja še ni pričel teči, pri čemur pa sodišče opozarja, da ZBPP posebnih pravil, ki bi v zadevah vračila BPP določala drugačen začetek teka zastaralnega roka, nima.

10. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev oprla na določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Vračilo stroškov postopka je torej po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo, št. Bpp 69/2012 z dne 1. 2. 2012 dodeljena BPP v zadevi Okrožnega sodišča v Celju, št. P 4/2012. Sodišče v tej zvezi in po vpogledu v navedeno odločbo o dodelitvi BPP ugotavlja, da gre v pravdni zadevi, št. P 4/2012 za ponovljen postopek odločanja, na podlagi sodbe Višjega sodišča v Celju, št. Cp 326/2011 z dne 20. 10. 2011. Sodišče po vpogledu v odločbo o dodelitvi BPP nadalje ugotavlja, da tožnica v odločbi o odobritvi BPP, št. Bpp 69/2012 z dne 1. 2. 2012, ni bila seznanjena z obveznostjo vračila prejete BPP, prav tako pa ni bila seznanjena z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa ZBPP. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico pozvala (dopis, št. Bpp 275/2003, št. Bpp 69/2012 z dne 17. 1. 2018) k podaji izjave v zvezi z vrnitvijo sredstev, izplačanih iz naslova BPP, kjer jo je opozorila na vsebino določbe 48. člena ZBPP. Tožnica se je na navedeni poziv odzvala z dopisom z dne 26. 1. 2018, v katerem je pojasnila dinamiko poplačila dosojenega zneska odškodnine v izvršilnem postopku ter navedla, da je iz tega naslova dobila skupno 3.183,35 EUR izplačil.

12. Sodišče opozarja na določbo 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načelo materialne resnice, ki zahteva, da uradna oseba v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, torej mora odločitev opreti na resnično (s stopnjo gotovosti) ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavani zadevi iz tožbe izhaja podatek, ki ga posredno potrjuje tudi vsebina poziva z dne 17. 1. 2018, da sta se v zvezi z vračilom sredstev iz naslova BPP vodila dva postopka, oba vezana na pravdno zadevo, št. P 4/2012, obravnavani in postopek, št. Bpp 275/2012. Ker iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhajajo podatki o višini zahtevanih sredstev iz naslova BPP v zadevi, št. Bpp 275/2012, niti ti podatki ne izhajajo iz listin sodišču predloženega upravnega spisa, toženi stranki pa so bili glede na ugotovitve sodišča v 11. točki obrazložitve te sodbe podatki znani, je po presoji sodišča tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe opustila ugotavljanje obstoja vseh pravno relevantnih dejstev, zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Iz navedenega razloga sodišče ne more preveriti zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na spoštovanje določbe tretjega odstavka 48. člena ZBPP, ki določa, da se v nobenem primeru od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku (v konkretnem primeru postopku št. P 4/2012) dejansko dobil.

13. Sodišče je že iz zgoraj navedenega razloga tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči.