Court partially allows appeal on legal costs, reducing amount due to plaintiff after withdrawal of security request.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se znesek 1.108,48 EUR nadomesti z zneskom 938,80 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker do umika predloga za zavarovanje ni prišlo zaradi izpolnitve upnikove obveznosti, je tožnica drugi toženki dolžna kriti s tem postopkom povezane stroške. Pri tem ni odločilno, da je predlog za zavarovanje umaknila zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo protiustavnost prvega odstavka 57. člena ZOPNI, saj ne gre za okoliščino, ki bi nastopila po krivdi ali naključju toženke. Nasprotno, protiustavno zakonsko določilo je sprejela tožnica po svojem zakonodajalcu. Prav tako tudi ni bistveno, da je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe sprva ugodilo, saj so po umiku tožbe pogoji za zavarovanje odpadli.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnici naložilo, da je dolžna povrniti drugi toženki stroške v zvezi s postopkom zavarovanja v znesku 1.108,48 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je predlog za začasno zavarovanje umaknila upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 6/2015-25, Up 33/2015-34 in Up 1003/2015-23 s 6. 7. 2018, s katero je bila ugotovljena neustavnost določbe prvega odstavka 57. člena ZOPNI zaradi retroaktivnosti. ZPP v 158. členu, ki ureja povračilo stroškov v primeru umika tožbe, takšnih situacij ne ureja. Stroškovna posledica je v nasprotju z načelom poštenega sojenja, zato je odločitev napačna. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo, kateri stroški so bili za pravdo dejansko potrebni. Drugi toženki je priznalo stroške za ugovor zoper sklep o začasni odredbi in za pritožbo, čeprav je bil ugovor zavrnjen, prav tako pritožba. Stroške je tudi napačno odmerilo ter bi drugi toženki glede na vrednost spornega predmeta 60.294,00 EUR lahko priznalo zgolj 700 točk za sestavo pritožbe in 350 točk za sestavo ugovora. Sodišče je napačno priznalo stroške konference s stranko in stroške pregleda listin v višini 250 točk. Tožnica predlaga, da sodišče drugi toženki naloži, naj sama krije svoje stroške v zvezi s postopkom zavarovanja oziroma te zniža na znesek, do katerega je druga toženka upravičena po odvetniški tarifi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica je 7. 9. 2018 umaknila predlog za zavarovanje, predlagala razveljavitev izdanega sklepa o začasni odredbi in ustavitev postopka, čemur je sodišče prve stopnje sledilo s sklepom 4. 10. 2018. Določilo 158. člena ZPP glede stroškov postopka pri umiku tožbe, ki ga je skladno s 15. členom ZIZ treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru, je jasno in ne potrebuje posebne razlage. Ker do umika predloga za zavarovanje ni prišlo zaradi izpolnitve upnikove obveznosti, je tožnica drugi toženki dolžna kriti s tem postopkom povezane stroške. Pri tem ni odločilno, da je predlog za zavarovanje umaknila zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo protiustavnost prvega odstavka 57. člena ZOPNI, saj ne gre za okoliščino, ki bi nastopila po krivdi ali naključju toženke. Nasprotno, protiustavno zakonsko določilo je sprejela tožnica po svojem zakonodajalcu. Prav tako tudi ni bistveno, da je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe sprva ugodilo, saj so po umiku tožbe pogoji za zavarovanje odpadli.

5. Delno pa je utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe 27. točke odvetniške tarife (OT). Sodišče bi pri odmeri stroškov namreč moralo izhajati iz vrednosti spora glede terjatve zoper drugo toženko (60.294,00 EUR) in ne iz skupne vrednosti spora za oba toženca. Upoštevajoč omenjeni znesek drugi toženki pripadajo stroški v višini 550 odvetniških točk za ugovor in 1.100 odvetniških točk za pritožbo, torej skupno 1.650 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške v višini 26,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 769,51 EUR, povečano za DDV pa 938,80 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da druga toženka ni upravičena do stroškov za konferenco s stranko in pregled spisa, saj gre za stroške, ki so že zajeti v predhodnih postavkah.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dosojeni znesek pravdnih stroškov v višini 1.108,48 EUR nadomestilo z zneskom 938,80 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

7. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v minimalnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).