Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling execution title cannot be challenged via appeal.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za izterjavo zadošča, da je plačilni nalog izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno. Z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa je izrecno predpisano, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi odločila, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 1.518,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel, da obveznost tožnika temelji na plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 187/2011 z dne 13. 9. 2011, ki je postal izvršljiv 25. 11. 2011, in na sklepu Finančne uprave RS, št. DT 4933-1218/2012-3 z dne 5. 7. 2012, ki je postal izvršljiv 23. 7. 2012. Določil je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru, kot predlagatelj izvršbe, v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) organu, pristojnemu za izvršbo, poslalo predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane s (prvo)navedenim izvršilnim naslovom. Pristojni organ je v skladu z določbami omenjenega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo in v skladu s 156. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvedel zoper tožnika davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa, ki temelji in je izdan v skladu z določbami ZDavP-2, ki se citirajo v nadaljevanju.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje na pritožbo tožnika izpodbijani sklep spremenilo v navedbi izdajatelja drugo navedenega izvršilnega naslova, tako, da se pravilno glasi: "Carinska uprava RS, Carinski urad Sežana", ter v navedbi datuma izvršljivosti istega izvršilnega naslova, tako, da se pravilno glasi: "22. 7. 2012". V ostalem je drugostopenjski organ izpodbijani sklep potrdil in pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine sklepa o davčni izvršbi, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, in da so bili ob njegovi izdaji tudi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Obstaja namreč veljaven izvršilni naslov, to je plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13. 9. 2011, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv na dan, ki se navaja v sklepu. Ugotavlja še, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa svoje obveznosti ni poravnal. V zvezi s pritožbenimi navedbami drugostopenjski organ dodaja, da davčni organ, ki (le) izvaja postopek davčne izvršbe, ne more odločati o oprostitvi plačila sodne takse, saj o tem odloča predlagatelj izvršbe. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Glede pritožbene navedbe, da tožnik prejema nizko pokojnino, drugostopenjski organ odgovarja, da neugodno finančno stanje tožnika ni ovira za izdajo izpodbijanega sklepa, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati omejitve, ki jih določa ZDavP-2.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je zelo slabega finančnega stanja, zato sodne takse, ki se od njega terja, ni sposoben plačati. Prejema pokojnino v višini 510,00 EUR, s katero komajda uspe poravnati položnice in najemnino. Doslej je bil oproščen plačila vseh sodnih stroškov in ne ve, zakaj ni bil oproščen tudi plačila sodne takse, ki je predmet te davčne izvršbe. Predlaga, da ga plačila (tudi) te sodne takse oprosti naslovno sodišče.

5. Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja navedbe iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, prereka tožbene navedbe, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2. Sodišče se v celoti strinja z odločitvijo pristojnih organov, vključno z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne drugostopenjski organ. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

8. V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori je treba le še enkrat poudariti, da obveznost, ki se tožniku nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 187/2011 z dne 13. 9. 2011, in s tem na že sprejeti odločitvi tega sodišča. Z izpodbijanim sklepom se opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa vezana na vsebino izdanega plačilnega naloga ter se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Za izterjavo zadošča, da je plačilni nalog izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno. Z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa je izrecno predpisano, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru že omenjeni plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru. Zato že drugostopenjski organ upravičeno ni upošteval pritožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na izdajo plačilnega naloga, iz istih razlogov in na isti pravni podlagi pa jih kot neupoštevne zavrača tudi sodišče. Naslovno sodišče tako nima podlage za oprostitev plačila sodne takse, ki je predmet te izvršbe, kar predlaga tožnik v tožbi, pač pa ga je (lahko zgolj) oprostilo plačila sodne takse za postopek (pred sodiščem prve stopnje) v tem upravnem sporu (sklep tega sodišča, št. III U 367/2016-2 z dne 7. 12. 2016).

9. V ostalem, to je glede pravilnosti izpodbijanega sklepa, tožnik ugovorov nima, nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavne.