Supreme Court dismisses review, upholding lower court's order to recalculate social care contributions based on contractual obligations.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi stavek tretjega odstavka 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ki določa, da če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost.

Sodišče druge stopnje je toženki utemeljeno naložilo, da z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera in krajevnih razmer ter cen ugotovi, koliko bi znašal prispevek M. P. za popolno oskrbo upravičenke na domu, kot je določeno v izročilni pogodbi. Torej posebej za ogrevano stanovanje, elektriko in vodo, hrano in pijačo in vso ustrezno preskrbo in pomoč v primeru onemoglosti. Če na ta način določen prispevek M. P. ne bo dosegel zneska oprostitve upravičenke, bo nadalje ugotavljala, ali in v kakšni višini so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi drugi zavezanci v skladu z njihovo plačilno sposobnostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke št. 12302-66/2014-2 z dne 4. 12. 2014 in št. 12302-115/2015-2 z dne 17. 9. 2015 ter Centra za socialno delo A. št. 1233-66/2012-8/3 z dne 24. 6. 2014 in št. 1233-37/2014-08/2 z dne 2. 4. 2015 v delu, ki se nanaša na tožnico in zahtevek za ugotovitev, da tožnica ni zavezanka za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenko A. T. Presodilo je, da so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe toženke in zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v upravnem postopku ugotovila, koliko znaša prispevek zavezanke iz pravnega posla, in sicer 188,44 EUR, ter ga tudi ustrezno upoštevala. Zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava s strani sodišča druge stopnje ni utemeljen.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Toženka v reviziji sodišču druge stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave in odvzem pravice do pravnega sredstva. Ker je sodišče ugodilo pritožbi tožnice, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijane odločbe, ni storilo očitanih kršitev, temveč uporabilo pooblastilo iz 355. člena ZPP in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

8. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Prav tako ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do zmotne uporabe materialnega prava, saj je ravno iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

9. Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu, Ur. l. RS št. 54/92 in naslednji - ZSV), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 110/04 in naslednji).

10. Z izpodbijano prvostopno odločbo z dne 24. 6. 2014, ki je bila potrjena z drugostopno odločbo z dne 4. 12. 2014, je toženka odločila, da prispevek (plačilo) upravičenke A. T. za storitev institucionalnega varstva (oskrbe v domu upokojencev) znaša 421,76 EUR, medtem ko je oproščena plačila te storitve v višini 470,67 EUR. Za otroke upravičenke oziroma zavezance M. T., tožnico in M. P. je izračunala oprostitev plačila storitve in njihov prispevek glede na njihovo plačilno sposobnost. M. M. je v celoti oprostila plačila storitve za upravičenko. Plačilo storitve za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev je naložila občini A. Z izpodbijano prvostopno odločbo z dne 2. 4. 2015, ki je bila potrjena z drugostopno odločbo z dne 17. 9. 2015, je toženka na novo izračunala prispevek in oprostitev plačila za upravičenko in zavezance ter naložila doplačilo do polne vrednosti storitve institucionalnega varstva Občini A.

11. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da se je M. P. (ena izmed zavezank) upravičenki na podlagi izročilne pogodbe z dne 23. 6. 1986 zavezala nuditi v izročilni pogodbi določeno oskrbo na domu. Po prepričanju tožnice se je z navedenim pravnim poslom M. P. zavezala, da bo upravičenki v celoti plačevala oskrbo v institucionalnem varstvu. To bi pomenilo, da je sama prosta obveznosti plačila storitve institucionalnega varstva. Zavzemala se je za presojo, da ni dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva, ker ni bila pravilno upoštevana obveznost po izročilni pogodbi in ker ni bilo upoštevano premoženje upravičenke, ki ga še ima. S tem je nasprotovala tudi samemu izračunu in višini prispevka M. P. in svoje obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke in zahtevek za ugotovitev, da tožnica ni zavezanka za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenko. Presodilo je, da določb izročilne pogodbe ni mogoče razlagati na način, da se je M. P. zavezala, da bo upravičenki v celoti plačevala oskrbo v institucionalnem varstvu. Zavezala se je zgolj zagotavljati upravičenki oskrbo na njenem domu. Zato njenega prispevka ni mogoče določiti v višini celotnega zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve. Prispevek, ki ga je izračunala toženka v izpodbijanih odločbah, ustreza z obravnavano izročilno pogodbo prevzeti obveznosti, v okviru zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve.

13. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice, odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Presodilo je, da materialno pravo, na katerega pravilno uporabo pazi po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno uporabljeno. Pri tem se je pravilno sklicevalo na drugi stavek tretjega odstavka 18. člena Uredbe, ki določa, da če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost.

14. Prav tako je utemeljena materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da toženka v izpodbijanih odločbah ni sledila določilu tretjega odstavka 18. člena Uredbe in so drugačne revizijske navedbe, da je v upravnem postopku ugotovila, koliko znaša prispevek iz pravnega posla, neutemeljene. Iz izpodbijanih odločb sicer izhaja, da naj bi znesek 182,00 EUR (odločbi z dne 24. 6. 2014 in 4. 12. 2014) in 188,44 EUR (odločbi z dne 2. 4. 2015 in 17. 9. 2015), na katerega se sklicuje tudi toženka v reviziji, predstavljal znesek prevzete obveznosti po izročilni pogodbi M. P. Vendar tudi po presoji revizijskega sodišča ne gre za znesek, ki bi ustrezal z obravnavano izročilno pogodbo prevzeti obveznosti.

15. Toženka je pri izračunu zneska prevzete obveznosti po izročilni pogodbi zmotno izhajala iz Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in višine osnovnega minimalnega dohodka za samsko osebo, ker ta niti v zakonu niti v Uredbi ni določen kot merilo za ovrednotenje obveznosti po prevzetem pravnem poslu. Tudi zmanjšanje višine osnovnega minimalnega dohodka za 30 %, ker je imela upravičenka zagotovljeno bivanje, ni razumljivo. Poleg tega zmanjšanje celo nasprotuje namenu, ki ga zasleduje tretji odstavek 18. člena Uredbe, in sicer, da so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel, dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele potem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen.

16. Zato je sodišče druge stopnje toženki utemeljeno naložilo, da z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera in krajevnih razmer ter cen ugotovi, koliko bi znašal prispevek M. P. za popolno oskrbo upravičenke na domu, kot je določeno v izročilni pogodbi. Torej posebej za ogrevano stanovanje, elektriko in vodo, hrano in pijačo in vso ustrezno preskrbo in pomoč v primeru onemoglosti. Če na ta način določen prispevek M. P. ne bo dosegel zneska oprostitve upravičenke, bo nadalje ugotavljala, ali in v kakšni višini so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi drugi zavezanci v skladu z njihovo plačilno sposobnostjo.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.