Slovenian Supreme Court dismisses appeal permission request where claim value exceeds 40,000 EUR threshold. The court ruled that automatic appeal rights negate the need for permission. The request regarding other parties was also rejected due to lack of merit.

Predlog se zavrže v delu, ki se nanaša na prvo tožnico. V preostalem delu se predlog zavrne.

[JEDRO]

Ker vrednost spornega predmeta glede prve tožnice presega 40.000,00 EUR (po drugem odstavku 367. člena ZPP) in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti – že zato ne, ker v takem primeru ne more biti podan strankin interes za vložitev predloga za dopustitev revizije.

Predlog v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in tretjega tožnika, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožniki (oškodovana deklica in njeni starši) so zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe (kompliciranega zloma lobanje), ki jo je utrpela prva tožnica (rojena 15. 12. 1994) med hospitalizacijo pri prvi toženki 25. 4. 1995.

2. Z vmesno sodbo, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče z odločitvijo II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014, je bilo ugotovljeno, da je prva toženka odgovorna za nastanek telesnih poškodb, ki jih je deklica utrpela med hospitalizacijo. V tem postopku se je odločalo le o višini tožbenega zahtevka prve tožnice (deklice), druge tožnice (mame) in tretjega tožnika (očeta).

3. Sodišče prve stopnje je toženkama je naložilo solidarno plačilo do višine zavarovalne vsote 65.097,65 EUR. Nad tem zneskom pa mora le prva toženka prvi tožnici plačati 88.000,00 EUR, drugi tožnici 18.000,00 EUR in tretjemu tožniku 7.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, in sicer prve tožnice za 362.000,00 EUR in za doživljenjsko mesečno rento po 1.800,00 EUR, druge tožnice za zneske 49.497,00 EUR, 13.183,00 EUR (za premoženjsko škodo) in 27.000,00 EUR (odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega) ter tretjega tožnika za znesek 18.038,00 EUR (odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbam zoper sodbo delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede zahtevka prve tožnice za plačilo odškodnine za telesne bolečine in strah (185.000,00 EUR) ter za plačilo rente. Sodbo je razveljavilo tudi glede zahtevka druge tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (62.680,00 EUR) ter stroškovni sklep (točka II.1 izreka). Nadalje je spremenilo prvostopenjsko sodbo, tako da je znižalo znesek odškodnine, ki ga mora prva toženka plačati nad višino zavarovalne vsote. Tako je znižalo odškodnino prvi tožnici zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 50.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 70.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Znižalo je tudi znesek, ki ga mora plačati drugi tožnici zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega na 10.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 18.000,00 EUR) je zavrnilo. Glede tretjega tožnika je znesek odškodnine znižalo na 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 7.000,00 EUR) pa je zavrnilo (točka II.2 izreka). Potrdilo je zavrnitev tožbenih zahtevkov za nepremoženjsko škodo prve tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za znesek 195.000,00 EUR, za nepremoženjsko škodo druge tožnice za znesek 27.000,00 EUR in glede tretjega tožnika za znesek 18.038,00 EUR (točka III izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (točka IV izreka).

5. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili prva in druga toženka. Predlagata dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: 1. Ali je glede na ugotovljeno razmejitev posledic predhodnih zdravstvenih težav in škodnega dogodka sploh mogoče govoriti o posebno težki invalidnosti bližnjega? 2. Ali je v konkretnem primeru na mestu uporaba pravila prostega preudarka? in 3. Ali je izrek „ugotovi se, da je Splošna bolnišnica A. odgovorna za nastanek telesnih poškodb, ki jih je ml. prva tožnica B. B. utrpela dne 25. 4. 1995 med hospitalizacijo v Splošni bolnici A.“ pomeni odločitev o odgovornosti zavarovalnice kot druge toženke?

6. Vztrajata, da ni podlage za prisojo odškodnine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega (tretji odstavek 201. člena ZOR) zaradi predhodnih okvar tožnice. Menita namreč, da poškodba (sama po sebi) ni povzročila posebne hude invalidnosti, temveč je prva tožnica vse posledice trpela že pred tem. Izpodbijani sodbi očitata, da se ni opredelilo do očitkov o odsotnosti vzročne zveze med poškodbo in posebno hudo invalidnostjo in do nasprotovanja prvostopenjske sodbe izvedenskemu mnenju. Po mnenju predlagateljic ni podlage za odločanje po prostem preudarku, ker je višino škode mogoče ugotoviti. Prav tako ni jasno, kako je sodišče določilo delež, ki ga je poškodba prispevala k zdravstvenem stanju tožnice. Poudarjata, da je bilo z vmesno sodbo pravnomočno odločeno le o temelju zoper prvo toženko. Pojasnjujeta, da je tožbeni zahtevek (vsaj zoper drugo toženko zastaran) zastaran.

7. Predlog glede prve tožnice ni dovoljen, v preostalem pa ni utemeljen.

8. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, tj. pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

9. Stranke lahko vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Če te vrednosti ne presega, je revizija dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP)

10. Ker vrednost spornega predmeta glede prve tožnice presega 40.000,00 EUR (po drugem odstavku 367. člena ZPP) in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti – že zato ne, ker v takem primeru ne more biti podan strankin interes za vložitev predloga za dopustitev revizije.

11. Ker obravnavani predlog za dopustitev revizije zoper prvo tožnico ni dovoljen, ga je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

12. Predlog v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in tretjega tožnika, ni utemeljen.

13. Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.