Appeal dismissed: Father cannot claim support from adult son who failed to support him during son's minority.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ustava RS otrokom zaradi njihove ranljivosti in nebogljenosti zagotavlja posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena URS). Pri tem morajo biti starši tisti, ki za to nosijo glavno odgovornost. Otrokove koristi morajo biti njihova poglavitna skrb. ZZZDR v 4. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Tožnik, ki svoje preživninske obveznosti po toženčevi polnoletnosti ni izpolnjeval, do takrat pa jo je izpolnjeval le pod prisilo, ki ni skrbel za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojega otroka in se, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje, nikoli ni zanimal za toženčev razvoj, ne more od njega utemeljeno zahtevati preživljanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženec tožniku plačuje mesečno preživnino v višini 500,00 EUR. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka v višini 548,04 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita. Tožbe ne bi vložil, če toženec ne bi imel tolikšnega premoženja (1.000.000,00 EUR). Nekaj 100,00 EUR preživnine ne bi ogrozilo toženčevega preživljanja. Meseca novembra in decembra 2017 je bil prejemnik denarne socialne pomoči v višini 292,56 EUR, sin A. pa v znesku 208,00 EUR. Skupaj to ne presega zneska 616,00 EUR, kot je to izračunalo sodišče. Že zaradi tega dejstva bi bilo treba sodbo razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Od 15. 1. 2018 prejema minimalni osebni dohodek v znesku 638,00 EUR, sin A. pa denarno socialno pomoč v višini 208,00 EUR oziroma skupaj 846,00 EUR. Zaposlitev mu poteče 31. 12. 2018. Upoštevati je treba, da je tožencu plačal preživnino v skupnem znesku 31.751,17 EUR, upoštevati pa je treba tudi njegovo prizadevanje za ureditev stikov s tožencem. Če bi sodišče zaslišano sina A., bi ta pojasnil, kako plačuje ure za vozniški izpit in za fitnes. Ob upoštevanju stroškov jima s A. ostane 230,00 EUR oziroma 115,00 EUR na osebo. To primerja z odločitvijo sodišča (očitno v pravdi na določitev njegove preživninske obveznosti do toženca), v kateri je sodišče ugotovilo, da stroški preživljanja toženca znašajo med 400,00 in 500,00 EUR mesečno. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil od leta 2004 formalno brezposeln. Napačen je tudi zaključek, da ima dovolj sredstev za življenje. V nadaljevanju navaja kronologijo dogodkov iz razmerja s toženčevo materjo, s katero se je več kot 20 let srečeval na sodiščih zaradi ureditve premoženjskih razmerij. Navaja, da je center za socialno delo vložil ogromno naporov, da bi uredil stike, vendar se toženčeva mati ni odzivala. Na CSD obstaja mapa, ki potrjuje, kako si je prizadeval, da uredi stike. Meni, da je po mnenju sodišča vsega kriv on, ker je moški.

3. Tožnik je z vlogo z dne 4. 1. 2019 dopolnil pritožbo z listinami, vendar pa navedena dopolnitev ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnost polnoletnih otrok, da preživljajo svoje starše temelji na enem od osnovnih načel družinskega prava, in sicer na načelu vzajemne pomoči med člani družine oziroma na načelu družinske solidarnosti 1 . Zaradi osebne povezanosti članov družine se preživljanje praviloma zagotavlja prostovoljno. Aktivno legitimirani za prisilno izterjavo preživnine so tisti starši, ki izpolnjujejo dva pogoja: da nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih tudi ne morejo pridobiti (prvi odstavek 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Tudi ob izpolnjenosti obeh navedenih pogojev, pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek 124. člena ZZZDR).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje navedenih zakonsko določenih pogojev. Ugotovilo je, da tožnik prejema zadostna sredstva za svoje preživljanje. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe 2 izhaja, da tožnik mesečno zasluži 638,35 EUR neto. Mesečni stroški, ki odpadejo nanj, pa znašajo približno 400,00 EUR mesečno. Okoliščina, ki jo izpostavlja v pritožbi, da prispeva tudi k preživljanju 23-letnega in nezaposlenega sina A., ki prebiva z njim v stanovanju, ni pravno upoštevna in ne more vplivati na obstoj toženčeve preživninske obveznosti do tožnika.

7. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožnik ima možnost in zmožnost, da pridobi zadostna sredstva za svoje preživljanje, saj njegova delovna sposobnost ni zmanjšana ali kakorkoli prizadeta, telesna kondicija in zdravje pa mu dobro služita. Ugotovilo je, da je tožnik od leta 2004 formalno brezposeln, pa si je vendarle uspel zagotoviti sredstva za preživljanje. Kot nekdanji vrhunski nogometaš je usposobljen za trenerski poklic, kar v pritožbi tudi sam priznava. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da ima kot gradbeni tehnik številne delovne izkušnje (krovstvo, kleparstvo, izolaterstvo, splošno zidarstvo), ki jih s pridom uporablja. Glede na navedeno je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi neobstoja pogojev iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR.

8. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da tudi če bi bila izpolnjena omenjena pogoja, toženec ne bi bil dolžan preživljati tožnika. Iz omejenega določila drugega odstavka 124. člena ZZZDR izhaja, da je polnoletni otrok dolžan preživljati samo starša, ki je izpolnjeval svojo preživninsko obveznost.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svojo preživninsko obveznost izpolnjeval le do njegove polnoletnosti, potem pa ne več, čeprav se je toženec redno šolal in tudi končal Fakulteto za ..., svoje preživninske obveznosti do toženčeve polnoletnosti pa nikoli in izpolnil prostovoljno. 3 Za takšno izpolnjevanje preživninske obveznosti tožnik ni imel opravičenega razloga. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil navedeno obdobje sposoben plačevati preživnino, kar dokazujejo sodne odločbe, s katerimi je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za znižanje preživnine in v katerih je bilo ugotovljeno, da je preživnina določena v pravi višini in da ne obstajajo okoliščine za njeno znižanje.

10. Ustava Republike Slovenije (URS) otrokom zaradi njihove ranljivosti in nebogljenosti zagotavlja posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena URS). Pri tem morajo biti starši tisti, ki za to nosijo glavno odgovornost. Otrokove koristi morajo biti njihova poglavitna skrb. ZZZDR v 4. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Tožnik, ki svoje preživninske obveznosti po toženčevi polnoletnosti ni izpolnjeval, do takrat pa jo je izpolnjeval le pod prisilo, ki ni skrbel za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojega otroka in se, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje, nikoli ni zanimal za toženčev razvoj, 4 ne more od njega utemeljeno zahtevati preživljanja.

11. Izpodbijana sodba je glede na navedeno materialnopravno pravilna, v postopku pa tudi niso bile zagrešene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Marjana Grašič, Dolžnost preživljanja staršev po 124. členu ZZZDR, Pravna praksa, št. 25-26/2004, stran 25.

2 Časovni mejnik dejanske pritožbene presoje so tista dejstva, ki so obstajala in bila ugotovljena ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

3 Ko je bil tožnik zaslišan kot stranka, je bil njegov odgovor na vprašanje, ali je kakršnokoli preživnino prostovoljno plačal, nikalen, in da je bila ta vsakokrat izterjana v izvršilnih postopkih.

4 Tožnik je zaslišan izjavil, da toženca ne pozna in ga je poleg srečanja na glavni obravnavi v tej zadevi videl morebiti enkrat ali dvakrat. Enaka je bila izpoved toženca. Povedal je, da se s tožnikom ne poznata, da ga tožnik nikoli ni poklical po telefonu, mu voščil za rojstni dan ipd.