Appeal dismissed; bad faith negates land registry trust principle when seller knew of remaining shares.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v petnajstih dneh dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 391,29 EUR.

[JEDRO]

Ker je toženka pred sklenitvijo sodne poravnave vedela za število stanovanj, kot tudi, da so tri že bila prodana, od tega eno tožnikom, je (tudi) vedela oziroma bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti, s kolikšnimi preostalimi deleži glede na celotno kvadraturo je lahko prodajalec ob podpisu sodne poravnave še razpolagal, oziroma bi morala vedeti, da 3/18 delež v naravi odpade še na dve preostali stanovanji v pritličju prizidka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da toženke zaradi njene nedobrovernosti načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. členu SPZ ne varuje.

Soočenje ni dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Ker dokazovanje izvaja sodišče, je odločitev o soočenju sklep procesnega vodstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je vknjižba solastnine pri nepremičnini parc. št. 1, k. o. X, v korist toženke pri solastninskem deležu do 2/18 od celote nična ter se pri tem solastninskem deležu vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice v korist prvotnega lastnika A. A. (I. točka izreka), toženki pa je naložilo, da je dolžna tožnikoma plačati pravdne stroške v znesku 4.444,41 EUR (II. točka izreka).

2. Toženka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje postopkovne kršitve, in sicer, da je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bila 1. 12. 2007 sklenjena kupoprodajna pogodba med A. A. in tožnikoma za nakup trisobnega stanovanja, čeprav te okoliščine s strani toženke niso bile nikoli nesporno priznane. Sodišče je sodilo v odsotnosti trditvene podlage glede dejstva, da je bila toženka direktorica družbe B. Tožnika o nedobrovernosti toženke nista podala ustrezno substanciranih navedb. Sodišče ni izvedlo ponovnega zaslišanja A. A., niti soočenja med njim, toženko in pričo C. C., prav tako ni zaslišalo prič D. D. in E. E. Sodišče ni zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov, v ponovljenem postopku pa je zaslišalo pričo F. F., s čimer je kršilo pravila o prekluziji. Toženka izpodbija tudi dokazno oceno sodišča in ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da nikakor ni mogla vedeti, niti sklepati, da prodajalec ni razpolagal ustreznim lastniškim deležem, ki je odpadlo na njeno stanovanje. Sodišče dokazne ocene ne bi smelo opreti na dejstvo, da je bila direktorica družbe B., niti na izpoved priče F. F., ki ima v pravdi nasproten interes. Sodišče je nedobrovernost toženke napačno utemeljilo na dejstvih, da pravdne stranke živijo v manjšem mestu, kjer se o dogodkih, kot je gradnja stanovanj, veliko govori, kot tudi na dejstvo, da je toženka informacije pridobivala od tretjih oseb. Zmotno je štelo toženkino izpoved kot neverodostojno, prav tako je napačno zaključilo, da bi toženka morala oceniti, da njeno stanovanje, glede na velikost objekta in število samostojnih enot v njem, ne more predstavljati 3/18 solastniškega deleža. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika prerekata pritožbene navedbe in priglašata pritožbene stroške.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede pravnega interesa tožnikov za vložitev tožbe, aktivne in pasivne legitimacije ter sosporništva sprejelo materialnopravna izhodišča kot jih je podalo pritožbeno sodišče v svojem sklepu I Cp 1178/2017 s 15. 11. 2017 (list. št. 95 sodnega spisa in nasl.). Toženka navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku ne izpodbija, zatrjuje pa kršitve postopka in izpodbija dokazno oceno. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do pritožbenih trditev.

O postopkovnih kršitvah

5. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ko je nesporno ugotovilo, da je bila 1. 12. 2007 sklenjena kupoprodajna pogodba med A. A. in tožnikoma za nakup trisobnega stanovanja. Čeprav toženka navedenega dejstva ni priznala kot nespornega, ga je sodišče ugotovilo iz priložene prodajne pogodbe (priloga A 3). To dejstvo s strani toženke, ko se je s pogodbo seznanila, ni bilo prerekano. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnika toženki nista substancirano očitala njene nedobrovernosti, saj nasprotno izhaja iz prve pripravljalne vloge tožnikov s dne 27. 7. 2016 (list. št. 25 sodnega spisa in nasl.), iz nadaljnjih pripravljalnih vlog tožnikov in navedb na narokih.

6. Toženka graja zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Sodišče lahko dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, kar ne pomeni, da lahko pri tem ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Ni pa mu treba izvajati dokazov, ki so (1) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, (2) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno, ali (3) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena. 1 Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov po ponovnem zaslišanju priče A. A. ter po zaslišanju prič D. D. in E. E. obrazložilo skopo, vendar je po oceni pritožbenega sodišča zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga. 2 Tudi po oceni pritožbenega sodišča ponovno zaslišanje priče A. A. ni bilo potrebno, saj ga je sodišče v prvotnem postopku zaslišalo tudi v zvezi z vedenjem toženke glede izgradnje stanovanj in je v zvezi s tem izpovedoval. Je pa sodišče nepravilno, vnaprej predvidevalo, da priči D. D. in E. E. ne bi izpovedali nič novega, kar bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Vendar navedena kršitev ni takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče sodne poravnave (priloga A 9) ne bi odobrilo, če bi obstajal dvom v dopustnost razpolaganja s strani A. A. Iz tega razloga priče D. D. ni bilo treba zaslišati. Poleg tega zaslišanje teh dveh prič ni relevanten dokaz glede na to, da je moralo sodišče ugotoviti, kakšno je bilo vedenje toženke. Tudi če priči z velikostjo solastniškega deleža, ki je bil še na razpolago, nista bili seznanjeni, toženke to dejstvo ne more razbremeniti. 3

7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni opravilo soočenja toženke in prič A. A. ter C. C. glede različnih izpovedi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soočenje ni dokazno sredstvo oz. dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Ker dokazovanje izvaja sodišče, je odločitev o soočenju sklep procesnega vodstva. 4 Sodišče je zato dokazni predlog po soočenju pravilno zavrnilo, saj je zaslišalo pričo A. A., dvakrat pričo C. C. in dvakrat toženko ter je primerjalo njihove izpovedi. 5 Soočenje A. A. in C. C. tudi ni bilo potrebno, saj posebnih nasprotij v njunih izpovedih ni najti, oba sta namreč glede ključnega vprašanja dobrovernosti toženke izpovedala, da je vedela o gradnji in številu stanovanj.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče v ponovljenem postopku zaslišalo pričo F. F., s čimer je kršilo pravila o prekluziji. Ker je sodišče v prvem postopku zmotno zavrnilo zahtevek tožnikov zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženke, se kljub temu, da so pravdne stranke glede vprašanja dobrovernosti toženke podale trditveno podlago, z navedeno okoliščino ni ukvarjalo. Materialnopravno izhodišče je bilo s strani pritožbenega sodišča podano v zgoraj navedeni sodni odločbi, zato je bilo vprašanje toženkine dobrovernosti izpostavljeno in dokazno raziskano šele v ponovljenem postopku. Sodišče je v ponovljenem postopku pravilno še enkrat zaslišalo toženko, po njenem zaslišanju pa sta obe stranki odreagirali tako, da sta predlagali izvedbo dodatnih dokazov, in sicer je toženka predlagala, da sodišče dodatno zasliši A. A. in C. C. ter vse tri sooči, tožnica pa je predlagala dodatno zaslišanje več prič, med drugim tudi F. F. Navedeni dokazni predlogi niso bili podani prepozno, saj so bili podani glede na ponovno izpoved toženke, ki pravdnim strankam predhodno ni bila znana. Poleg tega je sodišče ravnalo enako do obeh strank, saj je ugodilo dokaznemu predlogu toženke in dodatno zaslišalo C. C., ugodilo je tudi dokaznemu predlogu tožnikov in zaslišalo pričo F. F. S tem ni kršilo postopkovnih pravil o prekluziji.

Dokazna ocena

9. Pritožbeno sodišče je ob prejšnjem odločanju v razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da je v obravnavani zadevi za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ključno vprašanje dobre vere toženke v času sklepanja sodne poravnave, ko ji je prvotni lastnik A. A. izstavil zemljiškoknjižno dovolilo. Tudi v ponovljenem postopku sta tožnika zatrjevala, da toženka v pravnem prometu ni ravnala pošteno, z zadostno skrbnostjo, saj je bila seznanjena z gradnjo in številom stanovanj, kot tudi z dejstvom, da so se stanovanja prenašala kot etažne enote, pa v naravi in v zemljiški knjigi stanja ni preverjala. Če bi ravnala z zadostno skrbnostjo, bi mogla in morala vedeti, da solastniški delež 3/18 odpade še na dve preostali stanovanji v pritličju prizidka, to je na stanovanje tožnikov in toženkino stanovanje, in bi vedela, da se s prenosom idealnega deleža do 3/18 posega v pravice tožnikov. Ker ni pošteno preverila svojega bodočega pravnega položaja, njena dobrovernost ni podana. Nasprotno toženka trdi, da se dobra vera domneva in da tožnika te domneve nista uspela izpodbiti, saj nikakor ni mogla vedeti niti sklepati, da prodajalec ne razpolaga z ustreznim lastniškim deležem, ki odpade na njeno stanovanje. Toženka dokazno oceno sodišča, ki je ugotovilo, da njene dobrovernosti ni bilo podane, izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, dokazno oceno pa je ustrezno utemeljilo in je pritožbene trditve ne morejo ovreči.

10. Pritožba ima prav, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na ugotovljeno dejstvo, da je bilo toženki v času izvedbe in poteka gradbenih del stanje gradnje znano zaradi tega, ker je bila direktorica družbe B., saj takšne trditvene podlage s strani strank ni bilo podane. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o toženkini nedobrovernosti utemeljilo na številnih drugih ugotovljenih dejstvih. Tako je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da je toženka na gradbišče vozila malice in gradbeni material, da je sama izpovedala, da je od tretjih slišala, kaj se je dogajalo med solastniki stanovanjskega objekta, da je bila pogodba s tožnikoma sklenjena 1. 12. 2007, torej v času, ko je toženka še prihajala na gradbišče, saj je izpovedala, da je to počela do leta 2009, potem ko so se odnosi med njo in njenim možem pričeli krhati, na gradbišče ni več prihajala. Sodišče je ugotovilo tudi, da pravdne stranke živijo v manjšem mestu, kjer se veliko govori celo "na ulici“, zato je bila tudi iz tega razloga toženka seznanjena, kdo so lastniki stanovanj. Ključne ugotovitve sodišča pa so, da so o dejstvu, da je toženka pred sklenitvijo sodne poravnave vedela, koliko stanovanj se je gradilo in tudi kdo so lastniki, izpovedali A. A. in C. C., predvsem pa F. F., ki je izpovedal, da je bilo toženki dobro znano, koliko stanovanj se je gradilo na objektu, saj se je spomnil, da jo je na objektu nekajkrat videl skupaj z možem in drugimi, ko so gledali načrte za gradnjo stanovanj. Spomnil se je, da so se pogovarjali o tem, kje bodo kopalnice. Povedal je, da je bila prisotna pri razgovorih glede sanacije strehe in izdelave kanalizacije. Za lastnike stanovanj pa se je vedelo, ko jih je A. A. začel prodajati. Sodišče je torej za svojo odločitev imelo zadostno podlago v drugih izvedenih dokazih.

11. Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo verjeti priči F. F., ker ima v pravdi nasproten interes, ter bi moralo njegovo izjavo šteti kot izjavo sovražno nastrojene priče, ni utemeljen. Le dejstvo, da je F. F. izpovedoval o tem, da se je toženka poskušala "vsesti" na kleti v objektu, katere imajo ostali lastniki že razdeljene, ne kaže na to, da bi imela priča do toženke kakršenkoli nasproten interes. Tudi pritožbeno sodišče navedeno pričo šteje za nepristransko pričo in je sodišče prve stopnje na njeno izpoved pravilno oprlo svojo odločitev. Sodišče ni prišlo v nasprotje samo s seboj, ko je na toženkino nedobrovernost sklepalo tudi iz ugotovitve, da pravdne stranke živijo v manjšem mestu, kjer se o dogodkih, kot je gradnja stanovanj, veliko govori. Tudi če sodišče odločitve na to ugotovitev ne bi oprlo, je imelo zadostno podlago v ugotovitvi, da je toženka sama večkrat izpovedala, da je informacije o gradnji stanovanj pridobivala od tretjih oseb. Glede izpovedi toženkinega bivšega moža C. C. in prodajalca A. A. gre ugotoviti, da je prvi res izpovedal, da je toženka glede stanovanj izvedela pozneje in je zatrdil, da ni imela nobenega interesa, da bi oškodovala tožnika, A. A. pa je zatrdil, da je do takšnega vpisa prišlo zaradi zmote. Vendar ne gre spregledati, kar je poudarjeno zgoraj, da sta oba izpovedala o toženkinem vedenju in sicer je A. A. izpovedal, da je toženka dobro vedela, katero stanovanje bo dobila po sodni poravnavi, znano pa je bilo tudi za ostala tri stanovanja, C. C. pa je izpovedal identično, da je prav tako vedela, da bo dobila eno nedokončano stanovanje in da je dobro vedela, da je bilo v tistem objektu več stanovanj. Sodišče je tudi ti dve izpovedi dokazno pravilno ovrednotilo, toženkino izpoved, ko jo je primerjalo z ostalimi izpovedmi strank in prič, pa pravilno ocenilo za neverodostojno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imela toženka interes izpovedovati v svojo korist.

12. Ob pravilni ugotovitvi sodišča, da je toženka pred sklenitvijo sodne poravnave vedela za število stanovanj, kot tudi, da so tri že bila prodana, od tega eno tožnikom, je vedela oziroma bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti, 6 s kolikšnimi preostalimi deleži glede na celotno kvadraturo je lahko A. A. ob podpisu sodne poravnave še razpolagal, oziroma bi morala vedeti, da 3/18 delež v naravi odpade še na dve preostali stanovanji v pritličju prizidka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da toženke zaradi njene nedobrovernosti načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne varuje. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene, odločitev sodišča po priznanju zahtevka za ničnost vpisa in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pa je pravilna.

13. Na koncu pritožbeno sodišče dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za "klasično" dvojno prodajo. Res je A. A. na tožnika najprej prenesel 2/18 solastniški delež, naknadno s sodno poravnavo pa na toženko 3/18 solastniški delež, ki je vseboval tudi 2/18 delež od tožnikov. Podatki spisa izkazujejo, da je A. A. lahko prenašal 3/9, to je 6/18, ki jih je razdelil tako, da je 2/18 namenil trisobnemu stanovanju lastnikov G., 2/18 trisobnemu stanovanju tožnikov, 1/18 enosobnemu stanovanju lastnika H., 1/18 pa je bila predvidena za toženkino dvosobno stanovanje. Toženka v postopku ni zatrjevala, da ji pripada stanovanje tožnikov, v sodni poravnavi je določeno, da njen idealni delež predstavlja dvosobno stanovanje. Z odločitvijo sodišča zato ni v ničemer oškodovana. Na njene trditve, da je 1/18 stanovanja odpadla na enosobno stanovanje lastnika H., zato preostala 1/18 ne zadostuje za njeno dvosobno stanovanje, pa gre pojasniti, da bodo lastniki morebitne pomanjkljivosti v velikostih solastniških deležev lahko urejali v postopku etažiranja.

14. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (351. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa mora povrniti njune pritožbene stroške, ki predstavljajo odgovor na pritožbo 625 točk, povečano za dodatno stranko 62,5 točk (10 %). 687,5 točk po vrednosti točke 0,459 EUR znaša 315,56 EUR, 2 % materialni stroški 6,31 EUR, 22 % DDV 69,42 EUR, skupaj 391,29 EUR. Stroški so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

1 VSL I Cp 3427/2015 z 10. 2. 2016.

2 20. točka obrazložitve.

3 Sodba VSRS II Ips 128/2012 s 25. 4. 2013, kjer je šlo za podoben primer.

4 J. Zobec, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 462, 463, ter sodba in sklep VSL II Cp 2731/2016 s 15. 2. 2017.

5 8. člen ZPP.

6 Za ugotovitev nedobrovernosti zadostuje malomarno ravnanje. V zvezi s tem prim.: SPZ s komentarjem, Ljubljana 2016, M. Juhart, komentar k 10. členu, str. 56 in VSRS sodba II Ips 128/2012 s 25. 4. 2013.