Appeal against procedural order dismissed; appeal against rejection of stay of proceedings rejected as unfounded.

Pritožba zoper odločitev pod tč. I izreka izpodbijanega sklepa se zavrže, pritožba zoper odločitev pod tč. II izreka sklepa pa se zavrne in v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Tožena stranka je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka v zadevi VI Pg 530/2009, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo zoper takšno pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo.

Tožena stranka s pritožbo vsebinsko ne izpodbija odločitve o prekinitvi postopka, zahteva le, da bi sodišče moralo odločiti o njenem ugovoru res iudicata. Sodišče odloči o takšnem ugovoru, če šteje, da je utemeljen. Če pa šteje, da ugovor, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen, svojega stališča ne izrazi v obliki sklepa, ampak nadaljuje z razpravljanjem v zadevi, odločitev o obstoju te negativne procesne predpostavke za vodenje pravde pa sprejme skupaj z odločitvijo o glavni stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zahtevalo od tožeče stranke, da tožbo popravi oziroma dopolni tako, da bo obsegala določen zahtevek in navedbo vrednosti spornega predmeta (tč. I izreka sklepa). Hkrati je odločilo, da se toženkin predlog za prekinitev postopka zavrne (tč. II izreka sklepa).

2. Tožena stranka je v pravočasni pritožbi navedla, da sklep izpodbija v celoti in pritožbenemu sodišču predlagala, da ga spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče pri odločanju spregledalo, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je v zadevi že pravnomočno odločeno. Zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka v tem postopku, je istoveten zahtevku, o katerem je prvostopenjsko sodišče že odločalo, in sicer v gospodarskem sporu VII Pg 5839/2010. Sodišče, ki mora ves čas postopka paziti, ali je o stvari že pravnomočno razsojeno, bi moralo tožbo zavreči.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da obe odločitvi predstavljata sklepa procesnega vodstva, zoper katero ni posebnega pravnega sredstva, zato bi moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavreči.

4. Pritožba zoper odločitev pod tč. I izreka sklepa ni dovoljena, pritožba zoper odločitev pod tč. II izreka izpodbijanega sklepa pa je neutemeljena.

5. Pritožba tožene stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero zahteva od tožeče stranke, da tožbo popravi oziroma dopolni, ni dovoljena, saj gre za odločbo sodišča, izdano med pripravami za glavno obravnavo, ki se nanaša na vodstvo postopka. Zoper takšne odločbe pa ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena Zakona o pravdnem postopku). Na podlagi 1. točke 365. člena ZPP je bilo zato treba pritožbo tožene stranke zoper to odločitev zavreči.

6. Tožena stranka je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka v zadevi VI Pg 530/2009, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo zoper takšno pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo.

7. Po določbi tretjega odstavka 363. člena se sme sklep sodišča prve stopnje, za katerega zakon izrecno določa, da zoper njega ni posebne pritožbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka ni posebne pritožbe. Te ni zgolj v položaju, ko sodišče na naroku zavrne predlog za prekinitev postopka in sklene, da se postopek takoj nadaljuje (drugi odstavek 211. člena ZPP), vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak položaj. Tožena stranka torej ima pritožbo zoper izpodbijani sklep o prekinitvi postopka, vendar pa je ta neutemeljena. Tožena stranka s pritožbo vsebinsko ne izpodbija odločitve o prekinitvi postopka, zahteva le, da bi sodišče moralo odločiti o njenem ugovoru res iudicata. Sodišče odloči o takšnem ugovoru, če šteje, da je utemeljen. Če pa šteje, da ugovor, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen, svojega stališča ne izrazi v obliki sklepa, ampak nadaljuje z razpravljanjem v zadevi, odločitev o obstoju te negativne procesne predpostavke za vodenje pravde pa sprejme skupaj z odločitvijo o glavni stvari. Prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi očitno šteje, da ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen, sicer bi toženčevemu ugovoru ugodilo. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati odločitve, ki je ni. Presojalo je lahko zgolj odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za prekinitev postopka, ki pa ga ta, kot je bilo navedeno, vsebinsko sploh ne izpodbija. Pritožba tožene stranke zoper ta del izpodbijanega sklepa je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).