Appeal dismissed; claimant must prove concrete hypothetical use to claim compensation above non-profit rent.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnica nima prav, ko meni, da za prisojo nadomestila za izgubljeno korist, višjega od neprofitne najemnine, „zadošča že sama hipotetična možnost drugačne ureditve razmerij za stanovanjske enote na strani pritožnice“, ki da „ne bi bila primorana postopati enako kot tožena stranka“. Upravičenec, ki zahteva nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, mora namreč zatrditi in dokazati, kako (konkretno) bi nepremičnine, če bi jih dobil v upravljanje prej, dejansko ekonomsko izkoriščal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica v tem postopku terja nadomestilo koristi, ki bi jo lahko dosegla, če bi v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) do zaključka denacionalizacijskega postopka (v obdobju 238 mesecev) uporabljala nepremičnino. Gre za stanovanjsko in poslovno zgradbo na ..., v kateri so poslovni prostori in 6 stanovanj.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 64.792,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 in 1.402,70 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Bistvo pritožbe je v stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju izgubljene koristi slediti njenim trditvam, da ji pripada hipotetična tržna najemnina, ne pa izhajati iz neprofitne najemnine. Tožena stranka za višino koristi sploh ni predlagala ustreznega dokaza.

4. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravilno je načelno stališče pritožnice, da je v sodni praksi glede višine odmene po 2. odstavku 72. člena ZDen (oziroma njegovi razlagi z argumentom nasprotnega razlogovanja) ustaljeno stališče, da po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal 1 , pa je ob uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi zahtevka je res treba izhajati iz položajev upravičencev in je zato nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist (in kakšno) ali ne. Drži tudi, da so upravičenci do povračila izgubljene koristi upravičeni tudi v primeru, če je zavezanec vrnjene nepremičnine oddajal zastonj. 2

7. Izbira metode (s katero sodišče ugotovi, kakšna je korist, ki bi jo upravičenec lahko dosegel) pa ni apriorna in vselej enaka, ampak je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin vsakega primera. Sodna praksa se večinsko opira na ugotavljanje koristi s pomočjo najemnine, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca in stroške vzdrževanja, ki jih je kril zavezanec. Pri tem gre lahko bodisi za hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari dosegel z oddajanjem v najem, bodisi za najemnino, ki jo je bil upravičen prejemati zavezanec na podlagi obstoječih najemnih razmerij, ki jih je sam sklenil s tretjimi za relevantno obdobje. 3 Nekritično povzemanje sodnih odločb (brez analize narave vsakokrat obravnavne nepremičnine in okoliščin vsakega primera) pa o izbiri metode pokaže popačeno sliko. 4

8. Pritožnica nima prav, ko meni, da za prisojo nadomestila za izgubljeno korist, višjega od neprofitne najemnine, „zadošča že sama hipotetična možnost drugačne ureditve razmerij za stanovanjske enote na strani pritožnice“, ki da „ne bi bila primorana postopati enako kot tožena stranka“. Upravičenec mora namreč zatrditi in dokazati, kako (konkretno) bi nepremičnine, če bi jih dobil v upravljanje prej, dejansko ekonomsko izkoriščal. 5

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bilo vseh šest spornih stanovanj v celotnem relevantnem obdobju zasedenih in da so v njih bivale osebe, ki so imele v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (ZSR) na teh stanovanjih stanovanjsko pravico, po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) pa pravico skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino (razlogi v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica takšnih ugotovitev ne izpodbija 6 in v pritožbi z ničemer ne obrazloži, kako bi v konkretni situaciji obšla omejitve lastninske pravice, ki jih je določal 125. člen SZ, če bi ji bila nepremičnina vrnjena prej. Ne utemelji torej, kako bi lahko sama dosegla višji znesek koristi od prisojenega. V takšni situaciji je pravilna in skladna s sodno prakso 7 odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada nadomestilo koristi v višini neprofitne najemnine.

10. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni prišlo do kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 7. in 212. člena ZPP. Res sta trditveno in dokazno breme tožnika in toženca ločena, a trditveno in dokazno breme glede višine nadomestila za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, je na tožeči stranki. Katero metodo za ugotovitev izgubljene koristi bo (upoštevaje naravo nepremičnine in okoliščine primera) izbralo sodišče (konkretno višino pa najpogosteje ugotovilo s pomočjo izvedenca ustrezne stroke), je stvar sodišča. Drugače povedano: tožnica je tista, ki je (sicer s sugeriranjem napačne metode, a z ustreznim dokazom), dokazovala višino terjatve, sodišče prve stopnje pa (ob izbiri prave metode) njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je bil le delno utemeljen. Tožena stranka v zvezi z višino zahtevka ni bila dolžna dokazovati tega, kar v pritožbi skuša predstaviti pritožnica. Če bi bila pritožničina razlaga pravilna (a ni), ji ne bi bila v korist - saj bi morala povzročiti zavrnitev tožbenega zahtevka, sama višine neprofitne najemnine (kot trdi) ni dokazovala, tržna najemnina pa ji (kot je bilo obrazloženo zgoraj) ne pripada.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženo stranko, saj stroškov njenega odgovora na pritožbo ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

1 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2009 in druge.

2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 853/2009 (pri tej odločbi pritožbeno sodišče opozarja, da je tožena stranka prostore sicer oddajala za neprofitno najemnino, a v dejanskih ugotovitvah ni bilo opore za opredelitev prostorov kot stanovanjske, kar je v bistvenem drugače kot v obravnavani zadevi), II Ips 66/2013, II Ips 138/2013, II Ips 50/2016 in druge.

3 Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011, II Ips 354/2011 in II Ips 313/2009; odločba tega sodišča I Cp 1373/2016.

4 Prim. opozorilo o odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 853/2009, na katero se (neustrezno) sklicuje pritožnica, v 2. opombi zgoraj.

5 Prim. odločbe VSL I Cp 288/2014, I Cp 2428/2014, II Cp 526/2017.

6 Pritožbeno sodišče na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.

7 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 354/2011 in odločbi VSL I Cp 2746/2015 ter I Cp 586/2017.