Appeal dismissed; debt repayment after loan contract expiry validates bank's claim for damages and assignment.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ker toženec svojega dolga niti po izteku pogodbe o odobritvi kredita ni poravnal, je odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka, ki je banki (na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s tožencem) plačala škodo, ki je tej nastala iz navedene pogodbe s tožencem, in ki ji je banka odstopila terjatev iz pogodbe, sklenjene s tožencem, pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 811/2016 z dne 8. 1. 2016 v 1. točki in v 3. točki izreka, tako da je toženec dolžan tožnici plačati 1.900,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2016 in izvršilne stroške 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Ker tožnica ni predložila zavarovalne police, je zmotna ugotovitev v sodbi, da je obstajala podlaga za izplačilo zavarovalnine.

Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da opustitev vročitve obvestila ne vpliva na veljavnost odpovedi pogodbe. Obvestilo, s katerim banka da kreditojemalcu dodaten rok za izpolnitev zapadlih obveznosti, je izjava volje, ki učinkuje s trenutkom, ko jo naslovnik prejme. Ker toženec ni prejel obvestila niso izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe (tako odločbe VSL II Cp 289/2014 in I Cpg 308/2011, VSC Cp 228/2011, VSM I Cp 256/2014).

Ker je bila banka dolžna dati dodaten izpolnitveni rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek 20. člena Zakona o potrošniških kreditih – v nadaljevanju ZPotK-1), je bila odpoved nezakonita.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na ugotovitvah, (1) da je toženec z Banko d.d. sklenil pogodbo o odobritvi kredita v obliki izredne prekoračitve sredstev na računu do zneska 1.800 EUR za obdobje od 7. 10. 2014 do 6. 10. 2015, (2) da toženec dolga po prenehanju pogodbe ni vrnil, (3) da je tožnica banki (na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med njima) 9. 6. 2015 plačala v višini 1.816,28 EUR za škodo, ki je banki nastala iz navedene pogodbe s tožnikom, (4) da je banka tožnici odstopila terjatev iz pogodbe, sklenjene s tožencem, in (5) da toženec dolga niti do vložitve predloga za izvršbo niti kasneje ni poravnal.

7. Iz navedenega izhaja, da obstoj zavarovalne pogodbe ni odločilno dejstvo. Tudi sicer pa pritožnik z izpodbijanjem te ugotovitve uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

8. Nepomembno za odločitev je postalo tudi vprašanje, ali je bil odstop od pogodbe učinkovit. Sodba temelji namreč na ugotovitvi, da je bila pogodba sklenjena za določen čas in da toženec svojega dolga niti po njenem izteku ni poravnal.

9. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).