Appeal dismissed; court held tax claims in bankruptcy follow ZFPPIPP Art. 314 and do not require re-examination.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Terjatev tožene stranke predstavlja terjatev iz naslova davkov, prispevkov ali drugih terjatev, glede katerih odloča pristojni državni organ po uradni dolžnosti in torej spada med terjatve iz 314. člena ZFPPIPP. Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno presojati vsebino, temelj in višino te terjatve, saj terjatev temelji na izvršilnem naslovu in bi s ponovnim ugotavljanjem terjatve posegli v učinke pravnomočnosti. V pravdi za ugotovitev neobstoja take terjatve je mogoče uspešno uveljavljati samo trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstaja navadna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 41.971,56 EUR (I) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 1.095,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 , s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo predvsem s 314. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. 2 Pri tem pa je spregledalo, da se 314. člen ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ne uporablja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo presojati vsebino, temelj in višino vsake posamezne terjatve, ki jo je v postopek osebnega stečaja prijavila tožena stranka, tožnik pa jo je argumentirano prerekal. Tožena stranka je k odgovoru na tožbo priložila zgolj sezname izvršilnih naslovov – posamičnih davčnih odločb, nikjer pa ni razvidno, da seznami izvršilnih naslovov temeljijo na pravnomočnih davčnih odločbah. Tožnik je ugovarjal zastaranje tovrstnih terjatev, saj je tožena stranka navedene terjatve prijavila v postopku osebnega stečaja nad tožnikom šele 23. 8. 2016. O ugovoru zastaranja se sodišče prve stopnje argumentirano ni izreklo. Tožnik ne razpolaga z nobenimi davčnimi odločbami ali izvršilnimi naslovi, ki naj bi jih za domnevne terjatve izdala in tožniku izročila tožena stranka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper tožnika se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi postopek osebnega stečaja St ... Tožena stranka je v stečajni postopek prijavila terjatev v skupnem znesku 41.971,56 EUR, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Po ugovoru tožnika je stečajno sodišče tožnika napotilo na vložitev tožbe zaradi ugotovitve neobstoja terjatve.

6. Iz predloženega seznama izvršilnih naslovov, ki je sestavljen v skladu z 9. točko 2. odstavka 145. in drugega odstavka 146. člena Zakona o davčnem postopku 3 , izhaja posamezen izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka oziroma obveznosti in znesek zamudnih obresti, za vsako vrsto davka oziroma obveznosti posebej. K seznamu je tožena stranka predložila izvršilne naslove, to je odločbe in obračune s klavzulo pravnomočnosti. K posameznim odločbam je tožena stranka priložila tudi vročilnice, iz katerih izhaja, da so bile tožniku odločbe vročene bodisi osebno, bodisi po pooblaščencu v skladu z 85. členom ZDavP-2. Tožena stranka je pojasnila, da se terjatev v višini 41.971,56 EUR nanaša na glavnico v višini 35.127,95 EUR, zamudne obresti v višini 6.528,61 EUR ter stroške prisilne izterjave, davkov in prispevkov v višini 265,00 EUR. Tožena stranka je torej ponudila dovolj trditev in za njih predložila dokaze, da bi lahko tožnik konkretizirano oziroma substancirano ugovarjal, vendar pa tega ni storil.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo tudi na določbo prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP, ki določa, da se pravila, določena v tem členu uporabljajo, če je v stečajnem postopku prerekana terjatev za plačilo davkov ali prispevkov ali druga terjatev, o kateri pristojni državni organ odloča po uradni dolžnosti, in ne na predlog ali zahtevo upnika, ki je imetnik te terjatve, ter na določbo petega odstavka istega člena, ki določa, da izjava o prerekanju terjatve iz prvega odstavka tega člena nima pravnega učinka in terjatev velja za priznano, če v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o terjatvi iz prvega odstavka tega člena, ni več mogoče izpodbijati obstoja te terjatve niti s pravnim sredstvom niti s tožbo v upravnem sporu, ali če je dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev v obračunu davka.

8. Pritožbeno stališče, da se 314. člen ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ne uporablja, v določbah ZFPPIPP nima podlage. Namen postopka osebnega stečaja je namreč enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo. Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Zato se po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP, za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila o stečajnem postopku nad pravno osebo, ki so urejena v oddelkih 1-5.10 ZFPPIPP. Zaradi posebnih značilnosti osebnega stečaja je sicer uporaba nekaterih pravnih pravil, ki se uporabljajo v stečajnem postopku nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja izključena, vendar zakon uporabe 314. člena ZFPPIPP v slednjem postopku ne izključuje (drugi odstavek 383. člena ZFPPIPP).

9. Terjatev tožene stranke predstavlja terjatev iz naslova davkov, prispevkov ali drugih terjatev, glede katerih odloča pristojni državni organ po uradni dolžnosti in torej spada med terjatve iz 314. člena ZFPPIPP. Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno presojati vsebino, temelj in višino te terjatve, saj terjatev temelji na izvršilnem naslovu in bi s ponovnim ugotavljanjem terjatve posegli v učinke pravnomočnosti. V pravdi za ugotovitev neobstoja take terjatve je mogoče uspešno uveljavljati samo trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

10. Tožnikov ugovor zastaranja je bil vsebinsko prazen in neargumentiran. Tožnik pa še niti v pritožbi ne pojasni, katera terjatev izmed več izvršilnih naslovov naj bi bila zastarana. Terjatve so postale izvršljive v letih 2013, 2014 in 2015, kar pomeni, da do dneva prijave terjatve v postopku osebnega stečaja dne 4. 11. 2015 petletni zastaralni rok ni potekel.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, in ker tudi ni procesnih ali materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.

2 V nadaljevanju ZFPPIPP.

3 V nadaljevanju ZdavP-2.