Court allows assignee to revoke acceptance of remittance order, overturning lower court dismissal based on abstract obligation theory.

I. Pritožbi zoper I. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14565/2015 z dne 13. 2. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka v višini 5.516,49 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

[JEDRO]

Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila.

Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta tovrstnega učinka ne more imeti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14565/2015 z dne 13. 2. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 3.029,91 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (asignatar) od tožene stranke (asignat) na podlagi "Asignacijske pogodbe" z dne 21. 7. 2014 vtožuje plačilo 53.679,67 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni zmogla preseči zahtevanega dokaznega standarda, da je tožena stranka nakazilo sprejela.

6. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen OZ).

7. Asignacija je dvojna pooblastitev, ki še ne ustvarja obveznosti med asignatom in asignatarjem. Asignant lahko pooblastilo, dano asignatu, tudi prekliče. To lahko stori, dokler asignat ne izjavi asignatarju, da sprejema nakazilo, ali dokler ga ne izpolni (prvi odstavek 1046. člena OZ).

8. Asignacija pa je smiselna in doseže svoj namen samo, če asignat plača ali se zaveže, da bo plačal (akcept), asignatar pa plačila ne odkloni. 1 Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo (prvi odstavek 1036. člena OZ). Zaradi sprejema nakazila se ne oblikuje dvostransko obligacijsko razmerje med asignatom (akceptantom) in asignatarjem. Asignatar pridobi le samostojni direktni zahtevek do asignata, medtem ko on asignatu ničesar ne dolguje in tudi ne postane pogodbena stranka z njim. 2

9. Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. 3 V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila.

10. V konkretnem primeru tožeča stranka terjatev vtožuje na podlagi "Asignacijske pogodbe" z dne 21. 7. 2014 (priloga A2). V njej tožeča stranka nastopa kot asignatar, tožena kot asignat in S. d. o. o. kot asignant. Tožeči stranki je bila ta pogodba, podpisana s strani tožene stranke in asignanta, po elektronski pošti poslana 22. 7. 2014 (priloge A3-A4). Okoliščina, da je tožeča stranka dokument prejela od asignanta in ne neposredno od tožene stranke, za odločitev ni pomembna, saj gre le za način pošiljanja in prejema.

11. Čeprav se asignacije lahko sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih podpisujejo asignant, asignat in asignatar, na presojo učinkov iz asignacije to nima nobenega vpliva, saj gre pri asignaciji za dvojno pooblastitev, kot je bilo obrazloženo. Zato pravno ni pomembno, ali je tožena stranka dobila izvod s strani tožeče stranke podpisane "pogodbe". Se pa v takih primerih, ko asignacijski dokument podpišejo stranke, asignatov podpis šteje kot akcept. 4

12. Tožena stranka je asignacijo akceptirala z njenim podpisom 21. 7. 2014, zoper tožečo stranko pa je akcept začel učinkovati 22. 7. 2014, ko se je s tem seznanila. Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta tovrstnega učinka ne more imeti. Tožena stranka ni trdila, da bi tožeči stranki kadarkoli posredovala umik akcepta tako, da bi ga ta prejela pred ali skupaj z akceptom 22. 7. 2014. Trditveno in dokazno breme za to je bilo na njeni strani.

13. Enostranska obveznost, ki nastane s sprejemom nakazila, je abstraktna. S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ). Odtlej ima asignat le ugovore, ki jih določa drugi 1037. člen OZ: nakazanec, ki je sprejel nakazilo, more uveljavljati proti prejemniku nakazila samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu.

14. Zato na uspeh tožene stranke ne morejo vplivati sicer povsem splošne (pavšalne) trditve, da naj bi z asignantom sklenila posojilno pogodbo 22. 7. 2014, ki naj bi nadomestil sporno asignacijo, kar naj bi se zgodilo preden je akcept prejela tožeča stranka, da naj bi bila asignacija konkludentno preklicana in podobno. Vse to naj bi učinkovalo kot preklic pooblastila v smislu prvega odstavka 1046. člena OZ. Te trditve, kolikor so sploh dovolj določne, tako ne morejo povzročiti, da bi se akcept, ki ga je tožena stranka že podala, štel za umaknjen.

15. Ker je tožena stranka nakazilo sprejela, bi tudi sama morala poskrbeti za to, da ga pravočasno umakne glede na prej podana pravna pravila o sistemu vezanih ponudb, ki se uporabljajo smiselno tudi za enostranske pravne posle. Drugačna razlaga bi vodila do zlorabe pravic, ki je prepovedana s 7. členom OZ, ali bi vodila stranke, da ravnajo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot ga opredeljuje 5. člen OZ.

16. Glede na obrazloženo se izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je pritožbi zoper I. točko izreka ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (tretja in peta alineja 358. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Tožeča stranka je tako v celoti uspela v prvostopenjskem postopku in postopku s pritožbo. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka prvostopenjske sodbe) in stroške celotnega postopka odmerilo povsem na novo (II. točka izreka te sodbe).

18. Tožeča stranka je za prvostopenjski postopek upravičena do 3.589,51 EUR stroškov, njihova odmera pa je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 119 in 143). Tožeča stranka je za pritožbeni postopek upravičena do 1.926,98 EUR, njihova odmera pa je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 165). Skupaj znašajo priznani stroški tožeče stranke 5.516,49 EUR. Posvet s stranko in študij in pregled dokumentacije pa sta, kadar je v teku pravdni postopek, že zajeta v priznanih stroških za sestavo vlog. Kot samostojna stroška sta nepotrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). 5 Sodišče teh stroškov zato ni priznavalo.

19. Odmerjene stroške mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 VSRS III Ips 143/2015.

2 R. Vrenčur v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 1083.

3 R. Vrenčur v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 1083-1084.

4 Prim. VSM I Cp 1431/2013.

5 Prim. tudi VSL sodbo III Cp 461/2017 in VDSS sklep Pdp 817/2017.