Supreme Court dismisses review application regarding illegal deprivation of oral hearing rights in copyright dispute.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 10.279,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku (glede plačila zneska 21.506,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z daljšim tekom) tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je tožniku naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v višini 558,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je v I. točki izreka znesek 10.279,52 EUR nadomestilo z zneskom 11.625,08 EUR, v II. točki izreka znesek 21.506,08 EUR nadomestilo z zneskom 20.160,52 EUR in v III. točki izreka znesek 558,63 EUR nadomestilo z zneskom 612,98 EUR. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku 62,97 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali je sodišče druge stopnje tožniku nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe ter pravico do poštenega sojenja po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) s tem, ko je na pritožbeni stopnji spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je odločilo na podlagi 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998, vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na podlagi katerega je v konkretni pravdni zadevi prvič presodilo, da nadomestilo znaša v višini 0,198 EUR/na naročnika, kar naj bi sodišče izračunalo iz meril o Skupnem sporazumu Zavoda AIPA in ZKOS in Pravilniku o delitvi nadomestil zavoda AIPA (odločitev je oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017), pri čemer v spisu ni listin in navedb, ki bi navedeno utemeljevale, zato ugotovitev ni mogoče preveriti in se do njih opredeliti, niti ni tožniku omogočilo, da se o tem izjavi pred izdajo odločbe. Navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja in uveljavlja kršitev po drugem odstavku 351. člena ZPP. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 122/2016.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanja, izpostavljenega v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je njegov predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Tožnik, ki s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).