Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling partial execution failure does not constitute double enforcement.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ker je bil način izvršbe le delno uspešen, je davčni organ izdal nov sklep, s katerim je izplačevalcu dohodkov tožeče stranke naložil, da sklep izvrši z rubežem denarnih prejemkov tožeče stranke. V takšnem primeru ne gre za podvojevanje izvršilnih naslovov, ampak za nadaljevanje postopka izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zoper tožečo stranko kot dolžnika uvedena davčna izvršbe dolgovanega zneska obveznosti (9.768,21 EUR) z rubežem dolžnikovih denarnih prejemkov pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenija. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. V skladu z drugim odstavkom 162. člena ZDavP-2 so iz rubeža izvezeta tožnikova denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu ZDavP-2, prav tako pri rubežu veljajo omejitve iz 160. člena ZDavP-2.

2. Zoper citirani sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila. Odgovorila je na pritožbene ugovore glede tega, da je prvostopni organ med izvršilnimi naslovi ponovno zajel tudi odločbo o odmeri davka od premoženja za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, v skupni višini 2.411,34 EUR ter odločbo o odmeri davka od premoženja za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v skupni višini 2.393,00 EUR in pojasnila, da iz evidenc izhaja, da tožeča stranka davčnega dolga, ki izhaja iz navedenih izvršilnih naslovov ni poravnala po sklepu DT 4934-539403/2015-1 09 z dne 8. 9. 2015. Ker je bil tak način izvršbe (delno) neuspešen, je davčni organ izdal v skladu z določili 144. člena ZDavP-2 izpodbijani sklep, s katerim je izplačevalcu ZPIZ naložil, da izvrši sklep z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov. Ugotavlja tudi, da je izpodbijani sklep vseboval vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, naveden je izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter znesek davka in pripadajoče zamudne obresti.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri ponavlja pritožbene ugovore, da sta v izpodbijanem sklepu med izvršilnimi naslovi ponovno izvršilna naslova (odločba o odmeri davka od premoženja za obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 z dne 29. 5. 2015 z dnem izvršljivosti 21. 7. 2015 ter odločba o odmeri davka za obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 z dne 29. 5. 2015 z dnem izvršljivosti 21. 8. 2015), ki sta bila med drugim kot izvršilna naslova navedena tudi v sklepu o davčni izvršbi z dne 8. 9. 2015, s to razliko, da prihaja v izpodbijanem sklepu do razlike v zneskih, ki jih izterjuje davčni organ. Davčni organ za ponovno uveljavljanje iste denarne terjatve nima pravnega interesa, glede na dejstvo, da prvotni sklep o izvršbi ni bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen. Nadalje ugovarja, da so bile terjatve na podlagi izvršilnega naslova DT 4221-00025/2015 z dne 29. 5. 2015 z dnem izvršljivosti 21. 7. 2015, 21. 8. 2015, 22. 9. 2015 in 22. 10. 2015 prav tako vsebovane v sklepu o izvršbi z dne 12. 11. 2015 v skupni višini 19.678,55 EUR. Glede slednjega je bilo med toženo stranko in tožečo stranko na podlagi rubežnega in cenilnega zapisnika sklenjen dogovor o odlogu davčne izvršbe z dne 12. 11. 2015 na način, da je bilo zarubljeno osebno vozilo Renault Clio 1,4 letnik 2000, s cenilno vrednostjo 500,00 EUR, med tožnikom in pooblaščeno uradno osebo davčnega organa pa je bil sklenjen dogovor, da dolžnik do aprila 2016 vsakomesečno plača 1.500,00 EUR, po aprilu 2016 pa bosta sklepala nov dogovor, predvidoma z višjim zneskom vsakomesečnega plačila. Od dogovorjenega obročnega odplačila tožeča stranka ne odstopa, kar potrjuje tudi s potrdili o vsakokratnih plačilih. Na podlagi dogovorjenega odloga tako izvršba po odločbi z dne 29. 5. 2015 ni možna in zato je izpodbijani sklep neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da povrne vse izterjane denarne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izterjave posameznega zneska do vračila, vse pod izvršbo. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se upravni organ sklicuje in jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.

7. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2. V zvezi s tožbenimi ugovori, da je prvostopni organ med izvršilnimi naslovi ponovno zajel tudi izvršilne naslove (odločbe o odmeri davka od premoženja za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 vse z dne 29. 5. 2015), ki naj bi bili zajeti že v sklepu z dne 8. 9. 2015, sodišče ugotavlja, da je bila s sklepom št. DT 4934-539403/2015 z dne 8. 9. 2015 uvedena prisilna izterjava na dolžnikova denarna sredstva pri bankah, da pa navedenih obveznosti po citiranem sklepu tožeča stranka ni poravnala. Tako je davčni organ iz razloga, ker je bil omenjeni način izvršbe (delno) neuspešen, v skladu z določbo 144. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep, s katerim je izplačevalcu (ZPIZ) naložil, da izpodbijani sklep izvrši z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov (pokojnine). Zato sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor v zvezi z dogovorjenim načinom obročnega plačila davčnega dolga, saj se tako rubež avtomobila kot tudi dogovor o obročnem plačilu dolga nanašajo na A.A. kot davčno dolžnico in ne na tožečo stranko.

8. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.