Slovenian Supreme Court dismisses appeal where plaintiff failed to prove individual claim values for multiple defendants.

I. Revizija se zavrže.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Tožnica uveljavlja štiri nedenarne zahtevke na dveh pravnih podlagah zoper tri tožence, ki so formalni sosporniki, v tožbi pa je za vse zahtevke navedla enotno vrednost spornega predmeta v znesku 42.000,00 EUR. V obravnavani zadevi odločitev ni odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki bi bilo skupno za vse zahtevke, da bi lahko uporabili peti odstavek 367. člena ZPP. Poleg tega se zahtevki nanašajo na tri tožence, po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pa se ta določba ne uporablja v primeru subjektivne kumulacije tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov. Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.

Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pomeni, da si tožnica v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je bila kot edina oporočna dedinja iz zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. napotena na pravdo. Tožbo vlaga na dveh pravnih podlagah: na podlagi 42. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki ureja pravni institut razdedinjenja in na podlagi 126. in 127. člena ZD, ki urejata pravni institut dedne nevrednosti. Tako uveljavlja štiri tožbene zahtevke: s prvim zahteva ugotovitev dedne nevrednosti prvega toženca, z drugim zahteva ugotovitev dedne nevrednosti drugih dveh tožencev, s tretjim zahteva ugotovitev, da je utemeljeno razdedinjenje prvega toženca, s četrtim pa, da je utemeljeno razdedinjenje drugih dveh tožencev.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke tožnice zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki so nanjo odgovorili. Opozarjajo, da se pretežni del revizijskih razlogov nanaša na oceno dejanskega stanja in je že zato neutemeljen. Obrazloženo pritrjujejo razlogom nižjih sodišč in predlagajo, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njihovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tem odstavku ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

7. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Tožnica uveljavlja štiri nedenarne zahtevke na dveh pravnih podlagah zoper tri tožence, ki so formalni sosporniki, v tožbi pa je za vse zahtevke navedla enotno vrednost spornega predmeta v znesku 42.000,00 EUR. V obravnavani zadevi odločitev ni odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki bi bilo skupno za vse zahtevke, da bi lahko uporabili peti odstavek 367. člena ZPP. Poleg tega se zahtevki nanašajo na tri tožence, po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pa se ta določba ne uporablja v primeru subjektivne kumulacije tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov. 1 Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.

9. Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pomeni, da si tožnica v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

10. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to, da toženci v odgovoru na revizijo na nedovoljenost revizije niso opozorili, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo in jih je dolžna kriti tožena stranka sama.

1 Glej sklep VS RS II Ips 104/2013 z dne 23. 4. 2015 in v njem navedene sodne odločbe.