Appeal partially allowed; funeral costs excluded from inheritance limitation as they are estate debts, not care expenses.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. "Ugotovi se, da obstaja pravica tožeče stranke do omejitve dedovanja po pokojnem A. A., rojenem dne ..., umrlem dne ..., nazadnje stalno bivajočem na naslovu K., EMŠO ..., v višini 41.360,99 EUR.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Prva tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.910,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pogrebni stroški niso oskrbni stroški pokojnika in sodijo med dolgove iz zapuščine, torej med obveznosti, ki nastanejo po zapustnikovi smrti in za katere velja osebna odgovornost dedičev, zato ni podlage, da bi se v tem obsegu del zapustnikovega premoženja po 128. členu ZD izločil, oziroma da bi v tem delu prišlo do omejitve dedovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja pravica tožeče stranke do omejitve dedovanja po pokojnem A. A. v višini 42.923,80 EUR, ter sklenilo, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.910,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, za izpolnitev obveznosti.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 pritožuje prva tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrže, podredno, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja na prvo stopnjo. Opozarja, da je tožbenemu zahtevku po višini izrecno ves čas nasprotovala, tožeča stranka pa ni podala navedb komu, kdaj in v kakšni višini je plačala posamično terjatev, ter kolikšen je potemtakem preračun te denarne terjatve v sedanjo valuto EUR. Priložene listine potrebnih navedb tožeče stranke ne morejo nadomestiti. Prav tako tožeča stranka ni podala potrebnih dokaznih predlogov, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do navedbe tožeče stranke, da tožeča stranka ni upnik zapustnika, ter da v zapuščinski postopek ni prijavila terjatve do zapustnika. Meni, da o obstoju pravice do omejitve dedovanja po pokojnem A. A. lahko v nepravdnem zapuščinskem postopku odloča le stvarno in krajevno pristojno sodišče, to pa je Okrajno sodišče v Kočevju. Pomembna je tudi okoliščina, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala drugače kot to izhaja iz vsebine napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju D 153/2010 z dne 29. 8. 2016. Tožeča stranka je kot upnik v zapuščinskem postopku priglasila denarno terjatev v skupnem znesku 42.923,80 EUR in ni podala zahtevka po 128. členu Zakona o dedovanju. Pritožnik ne želi, da tožeča stranka pridobi premoženje iz zapuščine po pokojnem A. A. in noče, da se dedovanje omeji. Sodišče bi moralo upoštevati izjavo, ki jo je podal pritožnik in sicer, da se zavezuje povrniti vse stroške in vso pomoč, ki je bila dana zapustniku. Predmet zapuščine niso denarna sredstva v višini 42.923,80 EUR, ki bi se nahajala na bančnem računu zapustnika.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zapustnik od leta 1995 do svoje smrti leta 2010 nastanjen v Socialnovarstvenem zavodu X ter da je bil oproščen dela plačila institucionalnega varstva, kot zavezanec za njegovo plačilo pa je bila določena tožnica. Iz tega naslova tožnica vtožuje ugotovitev omejitve dedovanja za znesek 41.360,99 EUR in za pogreb zapustnika za znesek 1.562,81 EUR.

6. Tožnica je res v dopisu z dne 13. 4. 2010 navedla, da v zapuščinski postopek priglaša terjatev v skupnem znesku 42.923,80 EUR, in jo je zapuščinsko sodišče obravnavalo kot zahtevo za omejitev dedovanja na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju 2 , vendar pa nobena od pravdnih strank tekom zapuščinskega postopka temu ni nasprotovala, čeprav je zapuščinsko sodišče na zapuščinski obravnavi dne 1. 9. 2010 dediče izrecno podučilo o vsebini določb Zakona o dedovanju v zvezi z omejitvijo dedovanja, in je v tej smeri tudi izdalo sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo.

7. Prvi odstavek v času zapustnikove smrti veljavnega 128. člena ZD je določal, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Za pomoč se v skladu s predpisi o socialnem varstvu šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (peti odstavek 128. člena ZD). Lahko pa dediči dedujejo vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči (tretji odstavek 128. člena ZD).

8. Pravilno je že sodišče prve stopnje pritožniku pojasnilo, da pravica do omejitve dedovanja po 128. členu ZD nima nikakršne povezave z odgovornostjo dedičev za zapustnikove dolgove po prvem odstavku 142. člena ZD. Pri plačilu dela storitev za institucionalno varstvo zapustnika namreč tožnica ni plačevala obveznosti zapustnika, pač pa svojo lastno obveznost, ki ji je bila naložena z upravnimi odločbami. Nadalje je sodišče prve stopnje pritožniku tudi pravilno pojasnilo, da ima tožnica kot potencialna upravičenka iz naslova zahteve za omejitev dedovanja po 128. členu ZD položaj stranke, čeprav ni dedinja po pokojnem A. A.

9. Tožnica je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazala z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča D 153/2010 z dne 29. 8. 2016. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Stranka je namreč tista, ki je dolžna (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) poskrbeti za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je s tožbo v konkretnem primeru pravilno zahtevala ugotovitev obstoja pravice, katere obstoj je bil zaradi spornosti dejstev negotov, in ne zgolj ugotovitev dejstev, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

10. Prav ima pritožba, ko navaja, da se o zahtevku po 128. členu ZD vsebinsko odloči s sklepom v zapuščinskem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim okrajnim sodiščem, vendar pa bo zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o omejitvi dedovanja lahko odločilo šele potem, ko bo v tem postopku pravnomočno ugotovljeno, ali takšna tožničina pravica do omejitve dedovanja v zahtevani višini obstoji. Zato bo tudi toženčeva morebitna izjava iz tretjega odstavka 128. člena ZD pravno pomembna postala šele tedaj, ko bo ugotovljena tožničina pravica do omejitve dedovanja in bo tako zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju določilo način omejitve dedovanja, oziroma bo na podlagi izjave dedičev odločilo, da dediči dedujejo celotno premoženje, če se bodo le-ti obvezali vrniti prejeto pomoč.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP, saj prva tožena stranka obstoju in višini vtoževane terjatve ni konkretno ugovarjala. Tožnica je s predložitvijo odločb, ki so v prilogah A 4 do A 7, izkazala, da je bil zapustnik delno oproščen plačila institucionalne pomoči ter da je bil presežek z odločbami naložen v plačilo tožnici. Tožnica je predložila tudi seznam mesečno izplačanih zneskov (priloga A 9), potrdilo Socialno varstvenega zavoda X o plačilu vseh izdanih računov (priloga A 10) ter potrdila o plačilih (priloga A 11). S predloženimi listinami je tožeča stranka izkazala tako podlago za svoja plačila kot njihovo višino, s čimer je svojemu dokaznemu bremenu zadostila. Obseg trditev, ki jih mora tožeča stranka ponuditi, je odvisen od vsebine ugovorov nasprotne stranke. Prvi toženec ni podal nobenih ugovorov v smeri pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti predloženih listin, zgolj s pavšalnim navajanjem, da ne verjame, da je Občina K. ta denarni znesek plačala, pa ne more omajati verodostojnosti teh listin, iz katerih sta izkazana podlaga in višina plačil.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v smeri ugotovitve pravice do omejitve dedovanja zapustnikovega premoženja v višini oskrbnine v socialnovarstvenem zavodu v znesku 41.360,99 EUR pravilna.

13. Zmotno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja pravica do omejitve dedovanja tudi za pogrebne stroške v višini 1.562,81 EUR. Pogrebni stroški niso oskrbni stroški pokojnika in sodijo med dolgove iz zapuščine, torej med obveznosti, ki nastanejo po zapustnikovi smrti in za katere velja osebna odgovornost dedičev 3 , zato ni podlage, da bi se v tem obsegu del zapustnikovega premoženja po 128. členu ZD izločil, oziroma da bi v tem delu prišlo do omejitve dedovanja. Ker pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo omejitev pravice do dedovanja tudi glede pogrebnih stroškov v višini 1.562,81 EUR, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Prvi toženec je s pritožbo uspel v manjšem obsegu (le za 3,6 %), in ker zaradi tega niso nastali posebni stroški, sodišče druge stopnje odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjalo. Iz istega razloga prvi toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnica je odgovorila na pritožbo, vendar odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.

1 V nadaljevanju ZPP.

2 V nadaljevanju ZD.

3 Primerjaj:VSL sklep I Cp 321672015, VSL sklep II Cp 575/2015, VSL sklep I Cp 2317/20917)