Appeal dismissed; appeal period applies to second instance despite transitional law exceptions. Appeal rejected as untimely and factually unfounded.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Določba o pritožbenem roku (333. člen ZPP oziroma 81. člen ZPP-E) po prepričanju pritožbenega sodišča spada v postopek pred sodiščem druge stopnje, čeprav 333. člen ZPP ni izrecno omenjen med tistimi izjemami, ki se uporabljajo ne glede na čas začetka pravdnega postopka (drugi odstavek 125. člena ZPP-E).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 16.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki navaja da je kredite redno odplačeval. Na koncu je poplačal tudi obroke, ki jih bivša žena ni plačevala. Plačal je tudi vse stroške nepremičninske agencije in izbrisnih pobotnic. Žena v zakon ni prinesla ničesar razen oblačil in hčerke iz prejšnjega zakona. Živela sta pri njegovih starših. Za začetek skupnega bivanja je od doma odpeljal dva avtomobila, spalnico in dnevno sobo je kupil na kredit, stanovanje je adaptiral z očetovo pomočjo. Vse kredite je odplačeval sam, sam je plačeval stroške družine. Enakovredno je skrbel tako za skupno hčer kot ženino hčer iz prejšnjega zakona. Bivša žena je večji del denarja zapravila za solarije in kozmetične salone. Ni res, da je avtomobile prepisal na očeta in prilaga pogodbe. Stanovanje na Z. se je prodalo in nihče ni ustvaril razlike v ceni.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče v sodbi, ki je bila izdana po 14. 9. 2017, določilo 15 dnevni pritožbeni rok. Toženec je sodbo sodišča prve stopnje prejel 20. 11. 2017 in pritožbo vložil priporočeno dne 6. 12. 2017, kar bi bilo ob upoštevanju 15 dnevnega pritožbenega roka prepozno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, ki določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Določba o pritožbenem roku (333. člen ZPP oziroma 81. člen ZPP-E) po prepričanju pritožbenega sodišča spada v postopek pred sodiščem druge stopnje, čeprav 333. člen ZPP ni izrecno omenjen med tistimi izjemami, ki se uporabljajo ne glede na čas začetka pravdnega postopka (drugi odstavek 125. člena ZPP-E). Napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranki, zato pritožbeno sodišče toženčeve pritožbe ni zavrglo kot prepozne in jo je vsebinsko obravnavalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zaradi izpolnjenih predpostavk iz 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe, in pritrjuje razlogom prvega sodišča, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Toženec v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da mu je bila tožba s pozivom za vložitev odgovora nanjo pravilno vročena 27. 9. 2017 in da v zakonsko predvidenem roku 30 dni nanjo ni odgovoril. Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontenstacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Za konkretno zadevo to pomeni, da je toženec s tem, ko ni odgovoril na tožbo, priznal tožničine navedbe v tožbi.

8. Iz tožbenih trditev, za katere se po povedanem domneva, da so resnične, izhaja, da sta pravdni stranki v času trajanja ekonomske in življenjske skupnosti kupili stanovanje, za kar sta obe pridobili kredit 1 . Tožnik je kredit pridobil šele po tem, ko je poplačal svoj predhodni dolg (iz obdobja pred nastankom življenjske skupnosti s tožnico) do banke v višini 20.000,00 EUR. Za poplačilo tega dolga je kreditno pogodbo sklenila toženčeva mati, pravdni stranki pa sta ga odplačevali s sredstvi skupnega premoženja. Nadalje iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec po razpadu življenjske skupnosti odtujil tri avtomobile, ki so predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank.

9. Ker se nanizane trditve po prej povedanem štejejo za resnične, so vse pritožbene trditve, s katerimi skuša pritožnik prikazati drugačno dejansko stanje glede plačevanja kreditov in odtujitve avtomobilov, neutemeljene, poleg tega pa z njimi toženec uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožniku (ki je vložil laično pritožbo) je treba še dodatno pojasniti, da se sodišče v zamudnem postopku ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Ta nasprotja niso bila ugotovljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnice, ki se štejejo za resnične, ker toženec ni odgovoril na tožbo, in niso v nasprotju s predloženimi dokazi, sprejelo materialnopravno pravilne zaključke, ki jih je argumentirano obrazložilo in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Tožnica 35.000,00 EUR, toženec pa 68.000,00 EUR.