Civil court dismissed appeal; medical specialization costs claim is property dispute, not labor dispute.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik zahteva od toženca vračilo stroškov za njegovo izobraževanje v času zdravniške specializacije, češ da toženec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih v 25. členu ZZdrS. Gre za premoženjskopravni spor, ki ima podlago v zatrjevani neupravičeni pridobitvi, skladno s 190. členom OZ. Zgolj dejstvo, da je bil toženec v delovnem razmerju, ko se je izobraževal, ne pomeni, da gre v tem primeru za delovni spor. To še posebej, ker je tožnik le financiral toženčevo izobraževanje, ni pa toženca napotil v delovno razmerje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor z dne 9. 5. 2014, 1 da ni stvarno pristojno.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in odloči, da sodišče prve stopnje ni pristojno, ali pa naj predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču EU. Vztraja, da gre v tem primeru za delovni spor. Toženčev dejanski delodajalec je Republika Slovenija, kar dokazujejo način izbire delavca (specializanta), izvajanje direktivne oblasti delodajalca, sistem financiranja in spremembe zakonodaje. Bistvena značilnost delovnega razmerja je okoliščina, da oseba neki čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, v zameno za katero prejme plačilo. Jasno je, kdo daje navodila glede opravljanja specializacije, in kdo zagotavlja plačilo pri specializaciji. Ker stroški izobraževanja izvirajo iz delovnega razmerja, je za rešitev tega spora pristojno specializirano sodišče. Sodišče prve stopnje je prezrlo evropsko pravo in sodno prakso, kot tudi toženčevo zahtevo, naj na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje, koga je v ureditvi specializacije, ki jo določa Zakon o zdravniški službi, šteti za delodajalca ali uporabnika specializantu med časom specializacije.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ustrezno in celovito obrazložilo svojo odločitev, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba, ni podana.

6. Sodišče druge stopnje soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijanega sklepa. Toženec v pritožbi predvsem ponavlja svoje trditve, na katere mu je že odgovorilo sodišče prve stopnje.

7. Pritožbeno razlogovanje o tem, kaj je delovno razmerje in kakšna je njegova vsebina, je odveč, saj to vprašanje med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba izrekati o judikaturi, na katero se je skliceval toženec.

8. Neutemeljen je tudi toženčev predlog za postopek predhodnega odločanja, upoštevaje 113.a člen Zakona o sodiščih, saj predmet postopka ne morejo biti določbe nacionalne zakonodaje. Navsezadnje toženec še v pritožbi vztraja, da je bila njegova resnična delodajalka Republika Slovenija. To dejstvo pa ne bi moglo vplivati na presojo stvarne pristojnosti sodišča, saj Republika Slovenija ni stranka te pravde.

9. Sporno razmerje med pravdnima strankama se, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne prilega nobenemu od položajev, naštetih v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki opredeljuje stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih.

10. Tožnik zahteva od toženca vračilo stroškov za njegovo izobraževanje v času zdravniške specializacije, češ da toženec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih v 25. členu Zakona o zdravniški službi. Gre za premoženjskopravni spor, ki ima podlago v zatrjevani neupravičeni pridobitvi, skladno s 190. členom Obligacijskega zakonika. Zgolj dejstvo, da je bil toženec v delovnem razmerju, ko se je izobraževal, ne pomeni, da gre v tem primeru za delovni spor. To še posebej, ker je tožnik le financiral toženčevo izobraževanje, ni pa toženca napotil v delovno razmerje.

11. Potemtakem ni dvoma, da je bil toženčev ugovor stvarne nepristojnosti materialnopravno zgrešen. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno zavrnilo, upoštevaje prvi odstavek 30. člena v zvezi s 1. členom ZPP. Ker pri tem ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne ali materialne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženčevi pritožbeni razlogi pa po navedenem niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne. Očitno pisno pomoto pri navedbi datuma obravnavanega toženčevega ugovora pa lahko kadarkoli odpravi sodišče prve stonje z ustreznim popravnim sklepom (328. člen v zvezi s 332. členom ZPP).

13. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Pri navedbi datuma ugovora gre za očitno pisno pomoto: toženec je namreč stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje ugovarjal v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2018, pred tem pa že v odgovoru na tožbo z dne 26. 9. 2016.