Appeal dismissed; right to appeal is limited by res judicata and exhaustion of remedies under ZPP.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je na osnovi 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) v pravdnem postopku zagotovljena neomejena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo R. Č. ml. in M. Č. z dne 25. 7. 2018 zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 533/2018 z dne 29. 6. 2018.

2. Zoper takšno odločitev laično pritožbo vlagata R. Č. ml. in M. Č., toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca). Ob tem, ko uvodoma obširneje navajata dejanske okoliščine obravnavanega primera, zatrjujeta, da jima je z odločitvijo v izpodbijanem sklepu kršena pravica do pritožbe in s tem pravica do učinkovitega in dejanskega izvrševanja pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja Ustava RS. Opozarjata, da je skladno z določbo 23. in 25. člena Ustave RS vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva brez vsakršnih omejitev. O njuni pritožbi bi sodišče, ki ga Ustava RS zavezuje kot najvišji zakonom nadrejen pravni akt, zato moralo odločiti vsebinsko. Sodišče pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker ni izvedlo javnega sojenja v skladu s 24. členom Ustave RS. Po zatrjevanju pritožnikov pa sodišče ni izvajalo in upoštevalo še drugih pritožbeno izpostavljenih ustavnih določb, določb Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Kazenskega zakonika in Zakona o pravdnem postopku. V prepričanju, da je njuna pritožba dovoljena, pritožnika smiselno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vsebinsko presojo njune pritožbe z dne 25. 7. 2018.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, odločitev z izpodbijanim sklepom pa je pravno pravilna.

5. Kot je pritožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje skladno z določbami ZPP pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena. Po določbi 343. člena ZPP je prvostopenjsko sodišče pritožbo tožencev z dne 25. 7. 2018 zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 533/2018 z dne 29. 6. 2018 zato pravilno zavrglo. S takšno odločitvijo pa ustavna procesna jamstva tožencev niso bila prizadeta kot zatrjuje pritožba.

6. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je na osnovi 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) v pravdnem postopku zagotovljena neomejena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva. Neutemeljeno pa tožnika vztrajata tudi, da jima obe omenjeni procesni garanciji v okviru predmetnega postopka nista bili zagotovljeni. Pregled zadeve namreč pokaže, da je o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje z dne P 74/2007 z dne 3. 10. 2008 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 121/2009 z dne 12. 5. 2009.

Navedeno pa narekuje zaključek, da je bil pravdnim strankam zagotovljen tako dostop do sodišča, sodišče pa je o postavljenih tožbenih zahtevkih tudi vsebinsko (meritorno) odločilo. Pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper sodne odločbe sicer izhaja iz 25. člena Ustave RS, vendar pa pritožnika zmotno menita, da citirana določba odpira možnost za neomejeno vlaganje pravnih sredstev. Pravica od pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS namreč zagotavlja (zgolj) dvostopenjski sodni postopek, to je postopek pred sodiščem prve stopnje in možnost pritožbe na višje sodišče. 1 Skladno s tem 333.

člen ZPP normira pravico do pritožbe zoper sodbo izdano v postopku na prvi stopnji, to pravico pa sta toženca v predmetnem postopku z vložitvijo pritožbe z dne 26. 11. 2008 zoper sodbo sodišča prve stopnje P 74/2007 z dne 3. 10. 2008 že izčrpala s tem, ko je bilo na podlagi sodbe naslovnega sodišča I Cp 121/2009 z dne 12. 5. 2009 o zahtevkih iz tožbe ter nasprotne tožbe pravnomočno odločeno. Z vlaganjem pravnih sredstev zoper že pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje toženca vnovične vsebinske obravnave v predmetnem postopku postavljenih tožbenih zahtevkov zato ne moreta doseči, za kar se zavzemata v pritožbi.

Omejitev pravice do pritožbe kot izhaja iz določb ZPP pa ni v neskladju z ustavnimi odločbami. Drugi odstavek 15. člena Ustave RS namreč določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS pa so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. 25. člen Ustave RS omejitve pravice do pritožbe sicer izrecno ne vsebuje, vendar je ta ustavna pravica, obravnavana v razmerju do drugih ustavnih procesnih jamstev, po svojem smislu nujno omejena.

Drugačno stališče že z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS ter zahteve po pravni varnosti, ki jo kot sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva zagotavlja institut pravnomočnosti (pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari omogoča, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča), ne bi bilo sprejemljivo. 2

7. Enako kot velja za že zgoraj izpostavljeni 333. člen ZPP v zvezi s pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, je tudi s 363. členom ZPP v skladu z ustavnimi določbami predvidena (zgolj) pravico do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje (razen, kadar ZPP določa, da ni pritožbe oziroma se prvostopenjski sklep lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo, takšnega primera pa obravnavana zadeva ne predstavlja). To procesno jamstvo sta toženca že izčrpala (z vložitvijo pritožbe z dne 7. 6. 2018 zoper sklep sodišča prve stopnje P 74/2007 z dne 28. 5. 2018, o kateri je naslovno sodišče odločilo s sklepom I Cp 533/2018 z dne 29. 6. 2018), glede na pravkar izpostavljeno pa pravica do pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje (sklep I Cp 533/2018 z dne 29. 6. 2018) skladno z določili ZPP ni dovoljena. Toženca vsebinske obravnave njune pritožbe z dne 25. 7. 2018 tako ne moreta doseči, zaradi učinkov pravnomočnosti pa kot že zgoraj pojasnjeno moreta sprejeti tudi dejstvo, da vnovično vsebinsko (meritorno) odločanje o zahtevkih iz tožbe ter nasprotne tožbe v obravnavani zadevi ni več mogoče.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 402.

2 O tem A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 97 in 98 ter str. 402.