Administrative court dismissed lawsuit claiming inspection procedure was not started due to inspector's silence.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Inšpekcijski organ prve stopnje v zvezi s prijavo tožnikov z dne 19. 1. 2016 in pritožbo z dne 21. 6. 2016 zoper A. d.o.o, zaradi suma domnevnih kršitev določil EZ, ni opravil prav nobenega dejanja v inšpekcijskem postopku, katerega uvedbo so predlagali tožniki, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da inšpekcijski postopek sploh (še) ni bil niti začet. Tožnikom kot vlagateljem prijave inšpekcijskemu organu prve stopnje ni že zgolj s tem sam po sebi priznan položaj stranke v postopku, saj se je o tem že izrekla in ustalila tudi upravno sodna praksa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom, št. 360-77/2016/2-00611646 z dne 22. 8. 2016, je Ministrstvo za infrastrukturo na podlagi določil 255. člena in 4. odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 4. odstavkom 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) zavrglo pritožbo Nadzornega odbora, lastnikov in stanovalcev ..., zoper molk inšpekcijskega organa prve stopnje, Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo.

2. Po ugotovitvi tožene stranke je bila v predmetni zadevi podana prijava zoper A. d.o.o., zaradi suma domnevnih kršitev določil Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki je bila naslovljena na inšpekcijski upravni organ prve stopnje, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, dne 19. 1. 2016, zatem pa je bila dne 21. 6. 2016 vložena tudi pritožba zaradi molka inšpekcijskega organa prve stopnje. Ker se inšpekcijski postopek začne le po uradni dolžnosti, prijavitelj nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku, kar pomeni, da si pritožniki zgolj s tem, ko so vložili prijavo, še niso pridobili položaja stranke v inšpekcijskem postopku in tudi prijave torej ni mogoče šteti za zahtevo za začetek inšpekcijskega postopka, saj se po 1. odstavku 127. člena ZUP upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje, iz spisovnega gradiva pa ne izhaja, da bi prvostopenjski inšpekcijski organ opravil kakršnokoli dejanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je bil postopek začet. Zato po presoji pritožbenega organa do molka inšpekcijskega organa niti ni moglo priti, saj bi moral biti postopek namreč najprej uveden, kar pa ni bil. Ker je bila predmetna pritožba vložena zaradi molka inšpekcijskega organa prve stopnje še preden je bil inšpekcijski postopek sploh začet, tako ni podlage za vložitev pritožbe po 4. odstavku 222. člena ZUP.

3. Tožeče stranke so po skupni pooblaščenki vložile skupno tožbo zoper izpodbijani sklep z dne 14. 10. 2016, z naknadno dopolnitvijo na poziv sodišča dne 5. 12. 2016, ker se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo in menijo, da je nepravilen in nezakonit. Glede na razloge tožene stranke v izpodbijanem sklepu naj bi očitno do molka inšpekcijskega organa sploh ne moglo priti, izpodbijani sklep pa naj ne bi vseboval ustrezne obrazložitve, kar naj bi onemogočalo njegov preizkus. Toženi stranki očitajo, da je bila zaradi neaktivnosti inšpekcijskega organa prve stopnje tožnikom odvzeta možnost pravnega varstva. Nadalje toženi stranki še očitajo, da okoliščin za izdajo odločbe sploh ni ugotavljala in tako tudi dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila. V tožbenem zahtevku sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži izdajo oziroma vročitev upravnega akta, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi kot nezakonit ter toženi stranki naloži, da odloči o pritožbi tožnikov zaradi molka organa v roku 60 dni, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev strokov postopka tožnikom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila sodišču predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem izrecno vztraja pri vseh razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2017 toženi stranki očitajo, češ da odgovor na tožbo ni obrazložen, zato naj ga sodišče ne upošteva.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih določilih 127. člena ZUP v zvezi s 4. odstavkom 24. člena ZIN in izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, zanjo pa je tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca v 2. odstavku 71. člena ZUS-1, da jih na tem mestu ne ponavlja, izrecno in v celoti sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožečih strank, ki menijo, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe predpisov in bistvene kršitve določb upravnega postopka podani z okoliščinami, na katere se sklicujejo. V obravnavani zadevi temelji 1. točka izreka izpodbijanega sklepa na 222. in 255. členu ZUP ter nespornem dejstvu, da inšpekcijski organ prve stopnje v zvezi s prijavo tožnikov z dne 19. 1. 2016 in pritožbo z dne 21. 6. 2016 zoper A. d.o.o, zaradi suma domnevnih kršitev določil EZ, ni opravil prav nobenega dejanja v inšpekcijskem postopku, katerega uvedbo so predlagali tožniki, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da inšpekcijski postopek sploh (še) ni bil niti začet. Prav tako pravilen pa je tudi njen zaključek, da tožnikom kot vlagateljem prijave inšpekcijskemu organu prve stopnje ni že zgolj s tem sam po sebi priznan položaj stranke v postopku, saj se je o tem že izrekla in ustalila tudi upravno sodna praksa, kot med drugim izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča št. I U 1433/2004 z dne 23. 4. 2007.

9. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

10. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.