Appeal dismissed; bankruptcy sale rules do not allow ZIZ application for mortgagee priority claims.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the debtor's appeal against a first-instance decision rejecting a request to exempt half of their apartment from bankruptcy liquidation. The debtor argued that their financial hardship and the disproportionate debt-to-value ratio warranted a delay in the sale under the Enforcement Act. The court ruled that because the first creditor holds a mortgage, the specific provisions of the Enforcement Act regarding disproportionality do not apply, and the Bankruptcy Act's sale procedures take precedence.
Legislator headnote
AI generatedZFPPIPP; ZIZ: The Bankruptcy Act's provisions on asset sale do not refer to the Enforcement Act's rules on exemption or delay of execution when a first creditor holds a mortgage securing the debt.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
ZFPPIPP v določbah, ki urejajo postopek prodaje premoženja stečajnega dolžnika, ne napotuje na uporabo določb ZIZ, niti smiselno ne.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnice za izvzem nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000 do ½ celote iz stečajne mase oziroma odlog prodaje nepremičnine.
2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pritožila, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu predlogu ugodi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V tej zadevi je dolžnica dne 6. 6. 2018 (p.d. 109) predlagala, da obdrži lastništvo na polovici svojega stanovanja in ustavitev dražbe, ki je bila razpisana za to stanovanje. Sodišče prve stopnje je njen predlog obravnavalo kot predlog za izvzem premoženja iz stečajne mase in predlog za odlog prodaje (ob smiselni uporabi določil ZIZ, ki urejajo odlog in omejitev izvršbe).
5. Dolžnica v pritožbi ponavlja, da je že več let brezposelna in prejema denarno socialno pomoč. Živi sama z mladoletno hčerko, za katero ne prejema preživnine. Od leta 2012 se psihiatrično zdravi, celotna situacija pa je vplivala tudi na njeno hčerko. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je dolžnica znašla, pa pojasnjuje, da se z osebnimi in socialnimi okoliščinami ne more zaobiti zakonskih določb.
6. Prvostopenjsko sodišče pojasnjuje, da se določbe 4. do 6. odstavka 71. člena ZIZ in določbe 6. do 8. odstavka 169. člena ZIZ uporabljajo v primeru, ko gre za izvršbo na stanovanje, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Kot izhaja iz podatkov v spisu (in tega dolžnica ne izpodbija), je bila tržna vrednost solastniškega deleža dolžnice na stanovanju ocenjena na 34.850,00 EUR, likvidacijska vrednost pa na 21.467,60 EUR (cenilno poročilo z dne 24. 9. 2012, p. d. 69). Terjatev prvega hipotekarnega upnika znaša več kot 70.000,00 EUR, kar pritožnica izpodbija z navedbami, da je bil dolg upnika A. v tem času že delno poplačan, in sicer v višini približno 15.000,00 EUR. V zvezi s tem je upravitelj v odgovoru na pritožbo pojasnil, da gre v zadevi VL 73419/2015 za hipoteko, ustanovljeno v korist drugega upnika in ne upnika A., da pa tudi sicer v stečajnem postopku ni bil poplačan še noben upnik (niti prednostni niti navadni), zaradi česar pritožbene navedbe niso utemeljene.
7. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se kot pravilna izkaže ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da o nesorazmernosti denarne terjatve, ki je prva v vrsti za poplačilo, z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine (stanovanja) ni mogoče govoriti in torej že prvi pogoj za (smiselno) uporabo določb ZIZ glede omejitve izvršbe ni izpolnjen.
8. Sodišče prve stopnje še navaja, da določbe 6. tega do 8. odstavka 169. člena ZIZ v zvezi z odločitvijo o predlogu dolžnice za izvzem njenega solastniškega deleža na stanovanju do 1/2 celote iz stečajne mase, za konkretni primer niso uporabljive, saj je prva v vrsti za poplačilo terjatev hipotekarnega upnika, torej terjatev, ki je zavarovana s pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na tem stanovanju, česar pritožba ne izpodbija.
9. Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijanega sklepa, da v tej zadevi ni mogoča smiselna uporaba določb 4. do 6. odstavka 71. člena ZIZ in v zvezi s tem tudi ni mogoče ugoditi predlogu dolžnice za odlog prodaje.
10. ZFPPIPP v določbah, ki urejajo postopek prodaje premoženja stečajnega dolžnika, ne napotuje na uporabo določb ZIZ, niti smiselno ne. Ni pa mogoče spregledati niti tega, da je sodišče prvi sklep o prodaji solastniškega deleža izdalo že 30. 6. 2015 (p.d. 74), dolžnica pa je predlog, v katerem smiselno predlaga odlog izvršbe, vložila skoraj 3 leta po izdaji sklepa o prodaji oziroma šele po tretjem dodatnem sklepu o prodaji. Če so okoliščine za odlog obstajale že ob začetku stečajnega postopka, ni jasno, zakaj je dolžnica odlašala toliko časa. V tem času se je prodaja (neuspešno) vršila na podlagi še dveh dodatnih sklepov o prodaji (p.d. 92 z dne 14. 3. 2017 in p.d. 100 z dne 5. 1. 2018), to pa pomeni, da je imela dolžnica na voljo razumno dolg čas, da si poišče drugo ustrezno nastanitev. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da prodaja ne more biti odložena za nedoločen čas.
11. Dolžnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).
Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.