Appeal dismissed; receipt of invoices does not negate debt existence in commercial lease disputes.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Trditev, da računov ni prejela, sama po sebi še ne pomeni izpodbijanja temelja za nastanek vtoževane terjatve ali njene višine, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 7.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da ji povrne pravdne stroške v višini 886,57 EUR (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da se zaradi delnega umika tožbe pravdni postopek ustavi glede zahtevka za plačilo 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2016 dalje do plačila (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer smiselno zoper I. in II. točko izreka, se pravočasno pritožuje tožena stranka. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je toženi za najem poslovnega prostora št. 2 v pritličju stavbe I., izdala 11 računov (prilogi A4 in A5 spisa), ki jih tožena stranka v pretežnem delu ni plačala (kontne kartice z dne 24.1.2017 v prilogi A3 spisa). Tako tožeča stranka v predmetnem postopku iz naslova najemnine vtožuje znesek 7.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženkina (sicer povsem pavšalna) trditev, da obravnavanih računov ni prejela, sama po sebi še ne pomeni izpodbijanja temelja za nastanek vtoževane terjatve ali njene višine, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. 1 Tožena stranka pa, ravno nasprotno, ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja (najemne pogodbe) s tožečo stranko. S kom na strani tožeče stranke se je tožena stranka dogovarjala o najemu zadevnih poslovnih prostorov ni pomembno, nedvomno pa je predmetno najemno pogodbo za tožečo stranko dne 25.4.2016 podpisal njen stečajni upravitelj (priloga A2 spisa), ki je od začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (dne 14.8.2015) dalje njen edini zakoniti zastopnik (2. odstavek 245. člena v zvezi z 2. odstavkom 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP)). 2 V 7. členu zadevne najemne pogodbe je določena obveznost tožene stranke mesečno plačevati najemnino v znesku 700,00 EUR. Ker tožena stranka ni trdila, da bi obravnavano najemnino že plačala, kot tudi ne, da ni mogla uporabljati najetega poslovnega prostora, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do vtoževane najemnine.

7. Prejem zadevnih računov je tako pomemben le z vidika zapadlosti terjatev in posledično teka zakonskih zamudnih obresti. Glede na neprerekane navedbe tožeče stranke (2. odstavek 214. člena ZPP), da je vse predmetne račune poslala na poslovni naslov tožene stranke, da se noben račun ni vrnil kot nevročen in da je nekatere od teh računov tožena stranka delno plačala, ter glede na dogovorjeno mesečno izstavljanje računov za najemnino (7. člen najemne pogodbe), v zvezi s čimer bi bilo ob poštenem in skrbnem poslovanju tožene stranke pričakovati določeno aktivnost, v kolikor kar naenkrat računov ne bi več prejemala 3 4 , je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vse zadevne račune prejela, pravilen. Posledično pa se kot pravilna izkaže tudi odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih.

8. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1029/2012 z dne 15.1.2014.

2 Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da četudi bi za tožečo stranko pogodbo o najemu zadevnega poslovnega prostora še pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko podpisal njen takratni zakoniti zastopnik (direktor), bi najemna pogodba še vedno veljala, saj je stečajni upravitelj tožeče stranke ni odpovedal (248. člen ZFPPIPP).

3 Enako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 82/2013 z dne 26.2.2014.

4 Tožena stranka trditev v smeri, da bi zaradi neprejemnaja računov kakorkoli urgirala pri tožeči stranki, ni podala.