Appeal allowed: Court agreement on costs precludes assessing success for court fee allocation.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court overturned the first-instance judgment ordering the defendant to pay court fees. The parties had agreed in a court settlement that each would bear their own procedural costs, which the lower court incorrectly interpreted as evidence of equal success. The court ruled that because a settlement is a discretionary act of the parties rather than a judgment of success, the success criterion cannot be applied to allocate fees when no such agreement exists.
Legislator headnote
AI generatedZPP 159. odst. 1; ZST-1 15. odst. 2: An agreement in a court settlement that each party bears their own costs precludes the court from assessing the parties' success to allocate court fees, as a settlement represents the parties' will rather than a judicial determination of success.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
[JEDRO]
V sodni poravnavi doseženi dogovor o stroškovnih posledicah spora ne more dati tudi podlage za presojanje končnega uspeha strank. Odmera in priznanje potrebnih stroškov postopka po merilu uspeha se kot dopolnilni kriterij uporablja (le) takrat, kadar pravdni stranki v sodni poravnavi odmero pravdnih stroškov prepustita sodišču. Sodna poravnava sklenjena v tem postopku pa takšnega dogovora ne vsebuje, zato posledično ni pomembno, v kakšnem obsegu je tožeči stranki uspelo uveljaviti njene zahtevke, ki so bili predmet obravnavanja.
Stranki sta se dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka, torej sta se sporazumeli, da obveznosti iz naslova povrnitve stroškov postopka druga do druge nimata. Sodna taksa spada med stroške postopka in bi jo bila ob vložitvi tožbe dolžna kriti tožeča stranka. Slednja je oproščena plačila takse na podlagi zakona, zato bi jo morala plačati tožena stranka, a le ob zaključku, da je tožeča stranka v postopku tudi uspela. Ker zaradi narave sodne poravnave njenega uspeha ni mogoče ovrednotiti, po presoji pritožbenega sodišča v določbah ZST-1 ni podlage, po kateri bi se lahko plačilo sodne takse prevalilo na toženo stranko.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za redni postopek v skladu s priloženim plačilnim nalogom, iz katerega nadalje izhaja, da je v roku 15 dni dolžna poravnati znesek v višini 6.807,50 EUR.
2. Zoper sklep se iz bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Postopek se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, v okviru katere sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka (11. točka poravnave). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da takšen sporazum ne odstopa od določil prvega odstavka 159. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) štelo, da sta si stranki s tem posredno priznali enakovreden uspeh v pravdi. Ker je tožeča stranka kot samoupravna lokalna skupnost oproščena plačila sodne takse (prvi odstavek 10. člena ZST-1), je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 15. člen ZST-1 upoštevaje njen delni uspeh v višini 50 % sklenilo, da je takso v tolikšnem obsegu dolžna poravnati tožena stranka. Toženi stranki je nato na podlagi tarifne št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v zvezi s tarifno št. 1112 ZST-1 glede na vrednost spornega predmeta 5.661.600,00 EUR odmerilo in naložilo v plačilo takso v znesku 6.807,50 EUR.
5. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je presojanje uspeha pravdnih strank v nasprotju z namenom sodne poravnave. O uspehu v postopku ob sklenitvi sodni poravnave namreč ni mogoče govoriti, ker je sodna poravnava akt dispozicije strank. Predstavlja namreč izraz volje in ne izraz njihovega uspeha 1 . Stranke se pri njej ne omejijo nujno le na glavno stvar, pač pa lahko medsebojno uredijo še druga sporna vprašanja, poleg njih pa se vanjo lahko vključijo tudi druge osebe. Običajno se ob tem dogovorijo tudi o stroških postopka, če pa tega ne storijo, velja, da vsaka nosi svoje stroške postopke (159. člen ZPP).
6. V konkretnem primeru je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja Pogodbe št. BG-G-01/000 o gradnji odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij z dne 4. 11. 2010, s pripadajočim Aneksom št. 1 z dne 29. 6. 2011 in ugotovitve prenehanja Pogodbe št. BG-G-01/001 o upravljanju in vzdrževanju odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij z dne 14. 10. 2010. Pravdni stranki sta spor zaključili s sodno poravnavo tako, da sta z družbo G. d.o.o. sklenili pogodbo o prenosu pogodbenega razmerja na novega zasebnega partnerja, pri čemer se je novi zasebni partner dosedanjemu zasebnemu partnerju za prenos zavezal plačati znesek 316.230,99 EUR. Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi glede stroškov postopka dogovorili, da nosi vsaka stranka svoje stroške.
7. Drži, da sporazum strank v konkretnem primeru ne odstopa od zakonske ureditve. Skladno s prej navedenim pa tako doseženi dogovor o stroškovnih posledicah spora, ne more dati tudi podlage za presojanje končnega uspeha strank, kot ga je ugotavljalo sodišče prve stopnje. Odmera in priznanje potrebnih stroškov postopka po merilu uspeha (prim. drugi odstavek 154. člena ZPP) se kot dopolnilni kriterij uporablja (le) takrat, kadar pravdni stranki v sodni poravnavi odmero pravdnih stroškov prepustita sodišču. 2 Sodna poravnava sklenjena v tem postopku pa takšnega dogovora ne vsebuje, zato posledično ni pomembno, v kakšnem obsegu je tožeči stranki tudi uspelo uveljaviti njene zahtevke, ki so bili predmet obravnavanja. 3
8. Stranki sta se dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka, torej sta se sporazumeli, da obveznosti iz naslova povrnitve stroške postopka druga do druge nimata. Sodna taksa spada med stroške postopka, saj predstavlja strošek, ki nastane zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP) in bi jo bila ob vložitvi tožbe bila dolžna kriti tožeča stranka. Slednja je oproščena plačila takse na podlagi zakona, zato bi jo morala plačati tožena stranka, a le ob zaključku, da je tožeča stranka v postopku tudi uspela (prim. drugi odstavek 15. člena ZST-1). Ker zaradi narave sodne poravnave njenega uspeha niti ni mogoče ovrednotiti, po presoji pritožbenega sodišča v določbah ZST-1 ni podlage, po kateri bi se lahko plačilo sodne takse prevalilo na toženo stranko. Glede na navedeno je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).
9. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti že iz omenjenega razloga, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).
1 Prim. VSL sklep II Cp 3341/2012.
2 N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2004, str. 48.
3 Prim. VSL sklep I Cp 2670/2011.