Supreme Court rejects review application as statutory conditions for admissibility were not met.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 13.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2014 dalje; v presežku, tj. glede zahtevanega plačila 54.855,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2014 dalje in plačila mesečne rente v višini 416,66 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 338,73 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je poleg že prisojenega toženka dolžna tožniku plačati še 5.313,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2014 dalje; ter stroške postopka v višini 475,48 EUR; v preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdilo. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnik predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča mogoče ravnanje tožnika kot sopotnika v vozilu sploh obravnavati v smislu oziroma z vidika ugotavljanja soprispevka k nastanku nepremoženjske škode, in to zgolj na podlagi tega, da je prisedel v vozilo, s katerim je upravljala tretja oseba, za katero ni vedel, da je bila takrat alkoholizirana, in tudi ni, ko je v vozilo prisedel, kazala nobenih znakov opitosti od alkohola, nadalje pa je sodišče zaradi povzročene prometne nesreče po navedeni tretji osebi kot voznici zgolj zato, ker je tožnik prisedel v vozilo kot sovoznik in s tem privolil v vožnjo, ugotovilo njegov soprispevek v višini 25 %? 2) Ali je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru sploh podana vzročna zveza med ravnanjem tožnika in nastalo nepremožejsko škodo (ob upoštevanju, da je med ravnanjem tožnika, ko je prisedel v vozilo zgolj kot sopotnik in torej z vozilom ni upravljal, in nastalo nepremoženjsko škodo kot posledico prometne nezgode, posegla voznica, ki je bila izključna povzročiteljica prometne nezgode)? Ali je v konkretnem primeru bila vzročna zveza med ravnanjem tožnika in nastalo škodo pretrgana? 3) Ali je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 741/2008, II DoR 3011/2016, VSL I Cp 2644/2012, VSL 2882/2013), če bi bilo ugotavljanje tožnikovega soprispevka po temelju upravičeno, soprispevek v višini 25 % glede na vse okoliščine konkretnega primera previsok? Koliko znaša soprispevek v primerljivih oziroma podobnih primerih? Ali je tožnikov soprispevek oceniti zgolj na 10 %? in 4) Ali je prisojena višina odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizka glede na primerljivo sodno prakso (II Ips 138/2008, II Ips 543/2006, VIII Ips 73/2013, II Ips 588/96, II Ips 392/97, II Ips 432/98, II Ips 130/97, II Ips 708/2008, II DoR 134/2011, II Ips 59/98, VSL I Cp 966/2012) in ali prisojeni znesek odškodnine v višini 13.900,00 EUR v konkretnem primeru pomeni pravično satisfakcijo, ob upoštevanju sodne prakse ter temeljnih načel pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (načelo individualizacije odškodnine, ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pove, kako določena družba v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje)?

V utemeljitvi predloga navaja, odločitev o 25 % soprispevku zaradi vožnje z vinjeno voznico ni pravilna. Tožnik je izkazal, da ni vedel niti ni mogel vedeti, da je voznica vinjena, sploh pa tako vinjena, kot se je izkazalo po prometni nezgodi, sicer v avtomobil ne bi prisedel in ne bi ravnal v svojo škodo, saj je splošno znano, da lahko zaradi takšne vinjenosti prihaja do katastrofalnih posledic nezgod. Tožnik kot povprečno skrben posameznik na to ne bi pristal, pri čemer se v postopku ni dvomilo o njegovi normalnosti oziroma povprečnih lastnostih.

Napačni so zaključki, da je ravnal v svojo škodo, saj bi po nekem „indičnem“ sklepanju lahko prišel do zaključka, da je voznica precej vinjena. Tožnik je že v pritožbi izpostavil, da ni strokovnjak, ki bi to lahko ugotovil, z voznico se večino dneva ni družil in ni vedel, kaj je pred vožnjo počela. Čeprav je voznico videl več ur pred nezgodo piti pijačo z manjšo vsebnostjo alkohola, to ne pomeni, da je bil dolžan detektivsko raziskovati njeno početje tistega dne; niti tega ni bil zmožen, ker je sam precej popival. Nadalje tožnikovo ravnanje ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj je bila izključna povzročiteljica nesreče voznica.

Tožnik v škodo ni privolil. Posledično je pretrgana vzročna zveza med ravnanjem tožnika, ki je opit prisedel v vozilo, pri čemer ni vedel niti mogel vedeti, da je voznica vinjena. Tožnikov soprispevek je največ 10 %. Sodišče je preveliko težo pripisalo dejstvu, da je voznico videl piti eno pijačo z minimalno vsebnostjo alkohola 12 ur pred škodnim dogodkom. Splošno znano je, da se tolikšna količina alkohola po tako dolgem času izloči iz telesa. Dokazano je, da se z voznico nato nista družila vse do vožnje v bar Mlin, kjer so popili eno alkoholno pijačo.

Tako ni mogel vedeti, da je vinjena. Toženki ni uspelo dokazati (npr. z izvedencem sodne medicine), da je bila stopnja alkoholiziranosti voznice tolikšna, da bi jo tožnik moral zaznati. Če je vedel, da je bila voznica prisotna na dogodku, kjer se je točil alkohol, to še ne pomeni, da je bila vinjena. Spraševanje, ali se počuti sposobno za vožnjo, bi bilo nesmiselno, saj je bilo jasno, da se je čutila sposobno in prevzela odgovornost. V zadevi II Ips 74/2008 je bil prisojen 20 % soprispevek, pri čemer je oškodovanec izdatno popival z voznikom, v zadevi II DoR 301/2016 pa 12 % soprispevek, ker je oškodovanka pristala na vožnjo z vinjenim in drogiranim voznikom.

Tudi stališče o 25 % soprispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu je napačno. Upoštevaje mnenje Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnost v cestnem prometu Maribor, ki ga je pridobilo sodišče, je učinkovitost varnostnega pasu pri potnikih, ki sedijo zadaj, bistveno nižja. Sklicuje se na zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2644/2012 (10 % soprispevek) in II Cp 2882/2013 (20 % soprispevek). Glede višine odškodnine pa je že v pritožbi opozarjal na judikate, v katerih so sodišča za primerljive poškodbe in utrpelo škodo prisojala precej višje odškodnine (II Ips 138/2008, II Ips 543/2006, VIII Ips 73/2013, II Ips 588/96, II Ips 392/97, II Ips 432/98, II Ips 130/97, II Ips 708/2008, II DoR 134/2011, II Ips 59/98, VSL I Cp 966/2012).

Sodišči izvedenskega mnenja nista pravilno razlagali oziroma ga dovolj upoštevali pri odmeri višine odškodnine. Podcenili sta škodo iz naslova telesnih bolečin. Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe, za katere bi pravična odškodnina znašala najmanj znesek, ki mu je bil prisojen, čemur pa je treba prišteti še druge postavke.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).