Appeal dismissed; claimant waived procedural defect by admitting receipt of documents despite delivery issues.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

V skladu z določilom šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Ker je tožena stranka sama zatrjevala, da je vlogo prejela 16. 5. 2017, se na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi vzdržalo tudi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16711/2017 z dne 28. 2. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 310,47 EUR s pripadki (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila servisne storitve za kombi vozilo Citroen Berlingo, ki jih tožena stranka ni plačala. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

2. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotovala je odločitvi o stroških pravdnega postopka. Trdila je, da so odmerjeni stroški pretirani ter da tožeča stranka zanje ni predložila nobenih dokazov in zato z njimi ni bila seznanjena. Sodišču prve stopnje je očitala kršitev 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da pri odločitvi ni upoštevalo vseh dejstev ter toženi stranki ni omogočilo zaslišanje. Trdila je, da se zaradi nepravilno vročene vloge sploh ni imela možnosti izreči o tožbenem zahtevku ter da je sodišče napačno ugotovilo, da nobena stranka ni predlagala izvedbe naroka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

6. Tožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da se sploh ni imela možnosti izreči o tožbenem zahtevku, ker ji prva vloga (dopolnitev tožbe) ni bila vročena pravilno (iz zadnje strani kuverte ni izhajalo, kdaj je bila vloga puščena v njenem predalčniku). V odgovoru na dopolnitev tožbe, ki ga je na sodišče vložila 22. 6. 2017 (list. št. 32) je tožena stranka izrecno navedla, da je to vlogo dejansko prejela 15. 6. 2017. V skladu z določilom šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Isto določilo nadalje določa, da se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ker je tožena stranka v vlogi sama zatrjevala, da je vlogo prejela 16. 5. 2017, se tako na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati. Neutemeljene so tudi njene trditve, da ni vedela do kdaj mora na vlogo odgovoriti. Iz poziva toženi stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, izhaja, da na vlogo lahko odgovori v roku 8 dni od njene vročitve (list. št. 29). Torej v obravnavanem primeru v roku 8 dni od dejanskega prejema vloge. Glede na navedeno so tako trditve tožene stranke, da ni vedela do kdaj lahko odgovori na vlogo in da je imela premalo časa za pripravo odgovora, neutemeljene. Zato ji ni bila kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo. V sporu majhne vrednosti namreč velja, da lahko sodišče odloči brez razpisa naroka, če po prejemu pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena pravdna stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti velja, da mora stranka narok zahtevati. To pa mora storiti z izrecno zahtevo in ne le s predlogom za zaslišanje prič. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v zvezi z dokazovanjem svojih trditev predlagala njeno zaslišanje, s čemer je podala zahtevo za izvedbo naroka. Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožene stranke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč ni niti pojasnila kako je opustitev zaslišanja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

8. Tožena stranka je v pritožbi pavšalno nasprotovala odločitvi o stroških postopka, češ da so ti pretirani in da z njimi ni bila seznanjena. Tožeča stranka je svoje stroške priglasila v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 26 in 38). Zato pritožbeni očitek tožene stranke, da ni bila seznanjena s priglašenimi stroški, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo v skladu v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2018 in naslednji) ob upoštevanju, da je vrednost predmeta spora 1.024,56 EUR. Priznalo je le potrebne stroške (odvetniške stroške za dopolnitev tožbe in pripravljalno vlogo, materialne stroške ter DDV in sodno takso) in jih glede na vrednost predmeta spora pravilno ovrednotilo. Glede na navedeno tudi očitek o nepravilni odmeri pravdnih stroškov ni utemeljen.

9. Do ostalih pavšalnih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj z njimi pritožnica ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).