Appeal dismissed; two-year work-in-public-justice deadline under Criminal Code is non-extendable by law.

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je dvoletni rok iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v katerem lahko obsojenec izvrši delo v splošno korist, nepodaljšljiv.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje prošnjo obsojenega M.V. za podaljšanje roka za opravljanje dela v splošno korist kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da se prošnji obsojenca delno ugodi, in sicer tako, da v kolikor obsojenec v zakonskem roku dveh let ne bo uspel v celoti opraviti vseh naloženih ur dela v splošno korist, ne bo sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da se neopravljeni del enotne zaporne kazni izvrši z zaporom, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je dvoletni rok iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v katerem lahko obsojenec izvrši delo v splošno korist, nepodaljšljiv. Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 33546/2015 z dne 29. 12. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe namesto enotne kazni zapora opravi 973 ur dela v splošno korist. Sodba je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 1. 2017, dvoletni rok za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist pa se izteče dne 26. 1. 2019.

5. Ker gre za zakonski rok, ki ga ni mogoče podaljšati, je sodišče prve stopnje, kljub temu da se je v razlogih napadenega sklepa preuranjeno opredelilo do okoliščin za neizvršitev dela v splošno korist, ravnalo pravilno, ko je prošnjo obsojenca za podaljšanje roka za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist kot neutemeljeno zavrnilo. Šele po poteku roka, torej 26. 1. 2019, bo sodišče, če obsojenec ne bo v celoti opravil dela v splošno korist, vsestransko presodilo, ali so razlogi za neizvršitev dela v sferi obsojenca, torej, če so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti v splošno korist (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 58911/2011-139). Pri tem bo moralo pri probacijski enoti pridobiti končno poročilo o izvajanju dela v splošno korist, z njim seznaniti obsojenca in mu omogočiti, da se o njem izjavi, ter nato ustrezno upoštevati vse okoliščine, zaradi katerih po mnenju obsojenca delo v splošno korist ni bilo v celoti izvršeno (tudi tiste, ki jih je obsojenec tekom postopka že navajal).

6. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe v smeri, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov, ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.