Supreme Court allows transfer of jurisdiction to Ljubljana but denies it under Art 34 ZKP due to legislative limits.

Predlogu okrožnega sodnika za prenos krajevne pristojnosti se ugodi in se za kazenski postopek v kazenski zadevi zoper obtoženega I. P. po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 18. 7. 2001, opr.št. Kt/1/821/01, določi Okrožno sodišče v Ljubljani.

[JEDRO]

Določitev kriterijev za krajevno pristojnost je v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost

v večji meri, kot jo še dopuščata 34 in 35. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 18. 7. 2001 pod opr.št. Kt/1/821/01, vložilo obtožnico zoper obtoženega I. P., zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 22. in 2. odstavkom 16. člena KZ. Sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 16. 5. 2002, opr.št. K 225/2001, je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 12. 11. 2002, opr.št. I Kp 1246/2002, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani za postopek s pritožbo je določilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 11. 9. 2002, opr.št. I Kr 45/2002.

Predsednik okrožnega sodišča je na podlagi 1. odstavka 34. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlagal, da Vrhovno sodišče za postopek v tej zadevi določi Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic obtoženca, ker je sodišče iz spisa izločilo nedovoljene dokaze šele potem, ko se je predsednik senata in celotni razpravljajoči senat z njimi že seznanil. Do izločitve obtoženčevih izjav iz predkazenskega postopka se je s temi „okužila“ večina sodnikov Okrožnega sodišča v Celju. Z izjavami nista bili seznanjeni le dve sodnici pravdnega oddelka, ki sta specializirani za pravdne zadeve in nimata izkušenj z vodenjem kazenskih postopkov, ter dva sodnika gospodarskega oddelka, ki se že več kot petnajst let ukvarjata izključno z gospodarskimi zadevami. Ob tem, da gre za zahtevnejšo kazensko zadevo in je obtoženec priprt že od 3. 5. 2001, je po predlagateljevem mnenju nujno, da zadevo vzame v delo izkušen kazenski sodnik. Glede na to, da je bilo določanje o pritožbi že prenešeno na Višje sodišča v Ljubljani, meni, da bi bilo primerno, da postopek na prvi stopnji opravi Okrožno sodišče v Ljubljani.

Predlog za prenos krajevne pristojnosti je utemeljen.

Po 1. odstavku 35. člena ZKP skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Glede na to, da iz sojenja v obravnavani zadevi niso izločeni vsi sodniki Okrožnega sodišča v Celju, Vrhovno sodišče ne more pritrditi predlagateljevi navedbi, da so podani pravni razlogi za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 34. člena ZKP. Takšne situacije, ki se bodo v bodoče brez dvoma še pojavljale, bodo morala sodišča do spremembe kazenske procesne zakonodaje reševati na druge načine, na primer s spremembami letnega razporeda sodnikov ali dodelitvami sodnikov za sojenje v konkretnih zadevah z drugih sodišč, ob upoštevanju določb Zakona o sodniški službi. Ni namreč mogoče obiti dejstva, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti iz enakih razlogov, kot jih uveljavlja predlagatelj, pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot jo še dopuščata 34. in 35. člen ZKP. Iz navedenih razlogov bo zato krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če bodo po presoji sodišča, ki o takšnem predlogu odloča, za to podani tehtni razlogi.

V obravnavani zadevi se obtoženec v priporu nahaja že od 3. 5. 2001. Postopanje sodišč v teh primerih mora biti še posebej hitro. Priprava sodnikov, ki bi morali obravnavati in soditi v zadevi, ki načeloma ne spada v njihovo področje dela, na takšno sojenje ali postopek za dodelitev sodnikov iz drugega sodišča, bi glede na navedeno najverjetneje zahtevalo preveč časa, kar bi utegnilo povzročiti celo kršitev obtoženčeve ustavno zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku. O neodvisnem in nepristranskem sodišču, do katerega ima po 23. členu Ustave vsakdo pravico, kadar se odloča o obtožbah zoper njega, lahko govorimo le, če ga sestavljajo sodniki s kvalitetami, kot so visoka poklicna skrbnost, humanost, pogum, objektivnost in pa seveda strokovnost. Vrhovno sodišče je zato, tudi ob upoštevanju dejstva, da je bila pristojnost za izvedbo na drugi stopnji že prenesena v Višje sodišče v Ljubljani, odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.