Appeal dismissed; court held compensation for non-pecuniary damage counts as income for tax exemption purposes.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določba četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre odškodnino izrecno določa kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka. Odškodnino kot dohodek, ki se se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, določa tudi ZUPJS v 3. točki drugega odstavka 12. člena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 19. 2. 2018 za oprostitev plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zaradi plačila odmerjene sodne takse v višini 1.671,00 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožeče stranke. Slednja je namreč brezposelna in nima rednih mesečnih dohodkov. V zvezi s tem je sodišče zmotno ugotovilo, da tožeča stranka prejme mesečno 654, 58 EUR. Prilivi F. v višini 530,99 EUR, Z. d.d. v višini 35,08 EUR ter polog gotovine v višini 1.000,00 EUR in 820,00 EUR so bili namreč zgolj enkratni prilivi, katere pa je tožeča stranka že porabila za sprotne življenjske stroške. Sodišče pa je tudi napačno upoštevalo prejeti znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 34.000,00 EUR kot dohodek tožeče stranke. Odškodnina za nepremoženjsko škodo namreč predstavlja nadomestilo, do katerega je oškodovanec upravičen zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, pretrpljenega strahu in duševnih bolečin, ne pa golega finančnega prihodka. O tem se je že izjasnila tudi sodna praksa, med drugim v odločbi VSL II Cp 1671/2014, iz katere izhaja, da odškodnina zaradi nastalih osebnih poškodb ne predstavlja dohodka, od katerega se plača dohodnina, zato tega prihodka ni mogoče šteti med dohodke predlagatelja v postopku za oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, saj je na podlagi presoje in upoštevanja njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja ugotovilo, da s plačilom sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Materialni položaj tožeče stranke je sodišče ugotavljalo in ocenjevalo ob smiselni uporabi določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), na uporabo katerih napotuje ZST-1 v 12.a členu. Na podlagi pregleda podatkov o njenih dohodkih v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge ter premoženju je kot bistveno ugotovilo, da je tožeča stranka v zadnjih treh mesecih prejela občasne, neperiodične dohodke (priliv F. v skupni višini 530,99 EUR, priliv Z. d.d. v višini 35,08 EUR, vračilo cestne takse v višini 35,08 EUR ter polog gotovine v višini 1.000,00 EUR in 820,00 EUR, ki jih je tožeča stranka prejela na transakcijski račun, odprt pri A. d.d. ter priliv iz naslova nespornega dela odškodnine v višini 34.000,00 EUR, ki jo je izplačala tožena stranka), ki presegajo višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz prvega odstavka 8. člena ZSVarPre. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka ni navajala posebnih izdatkov, ki bi jih imela pri lastnem preživljanju, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je odmerjeno sodno takso v višini 1.671,00 EUR zmožna plačati, brez da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.

5. ZSVarPre v prvem odstavku 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Nadalje ZSVarPre v 23. členu določa, da se kot lastni dohodek štejejo tudi občasni, neperiodični dohodki. Ti so v četrtem odstavku citiranega člena tudi izrecno določeni, in sicer se kot občasni, neperiodični dohodki štejejo dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso iz naslova priložnostnega dela.

6. Glede na citirano zakonsko določbo četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prilivi na transakcijskem računu tožeče stranke pri A. d.d. 1 predstavljajo občasne neperiodične dohodke, ki se upoštevajo kot dohodek tožeče stranke pri ugotavljanju njenega materialnega položaja. Ti prilivi namreč predstavljajo 'drug dohodek', ki ga je tožeča stranka prejela samo enkrat, zato jih je potrebno v postopku za oprostitev plačila sodne takse upoštevati pri izračunu lastnega dohodka. Sodišče prve stopnje je navedeni občasni, neperiodični dohodek skladno s prvim odstavkom 23. člena ZSVarPre tudi pravilno upoštevalo pri izračunu lastnega dohodka, zato pritožba z očitkom o napačno ugotovljenem premoženjskem stanju tožeče stranke v tem delu ne more uspeti.

7. Enako pa velja tudi glede zneska v višini 34.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka prejela iz naslova nespornega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo. Določba četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre namreč odškodnino izrecno določa kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka. Poleg tega pa odškodnino kot dohodek, ki se se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, določa tudi ZUPJS v 3. točki drugega odstavka 12. člena, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. V sodni odločbi VSL II Cp 1671/2014, na katero se sklicuje pritožba, je sicer res zavzeto stališče, da odškodnina zaradi osebnih poškodb ne šteje kot dohodek stranke, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da gre za sodno odločbo iz leta 2014 in ne novejšo sodno prakso, ki je zavzela ravno nasprotno stališče 2 . O tem vprašanju se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 216/2016, ki je zavzelo stališče, da se odškodnina pri ugotavljanju materialnega položaja stranke upošteva bodisi kot dohodek stranke po določbi 23. člena ZSVarPre oziroma 12. člena ZUPJS, bodisi kot premoženje po določbi 18. člena ZUPJS.

9. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke. Posledično pa je tudi pravilno zaključilo, da ob upoštevanju takšnega stanja s plačilom odmerjene sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (prvi odstavek 11. člena ZST-1), zaradi česar do oprostitve plačila sodne takse ni upravičena.

10. Ker pritožba ni utemeljena, in ker v zadevi tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Priliv F. v skupni višini 530,99 EUR, priliv Z. d.d. v višini 35,08 EUR, vračilo cestne takse v višini 35,08 EUR ter polog gotovine v višini 1.000,00 EUR in 820,00 EUR.

2 Prim. VSL I Cp 108/2016, VSC I Cp 45/2017.