Supreme Court allows review regarding procedural errors in recognizing facts and applying property law to public service assets.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano), kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?

2. Ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS?

3. Ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP?

4. Ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla?

5. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala?

6. Ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 51.b člena Zakona o lokalnih skupnostih (ZLS)?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano) kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),

- ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS,

- ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP,

- ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla,

- ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala,

- ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 52.b člena Zakona o lokalnih skupnostih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek v delu, ki se je nanašal na nepremičnine parc. št. 821 in 825 k. o. Ankaran, parc. št. 6062/14 k. o. Bertoki in del nepremičnine parc. št. 11/4 k. o. Koper (I. točka izreka). Primarnemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8, 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 5835/1, 5835/15, 5835/26, 5835/27, 5835/29, 5977/7, 5977/8, 5977/9, 6016/2, 6062/9, 6062/13 in 6062/17, vse k. o. Bertoki in parc. št. 878/1, 878/2, 879/1 in 880/5 k. o. Ankaran. Glede nepremičnin parc. št. 729, 811/2, 827/2 in 878/14 k. o. Ankaran in parc. št. 109/8 in dela parc. št. 11/4 k. o.Koper pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede parcel, glede katerih je zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke neveljavna, ter za izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (III. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9 in 6062/9 k. o. Bertoki in glede parcele 880/5 k. o. Ankaran ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku; poleg tega je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v drugem odstavku II. točke izreka tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede parcele 878/14 k. o. Ankaran, odločitev o podrednem zahtevku pa je glede te parcele razveljavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbi tožeče in tožene stranke ter pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano), kršilo pravila iz 212., drugega odstavka 214., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 22. člena Ustave? 2. Ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS, zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS oziroma zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 33. člena Ustave? 3. Ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP? 4. Ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla? 5. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala? in 6. Ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 51.b člena ZLS?

V utemeljitvi predloga glede prvega vprašanja navaja, da je zaključek, da so bile nepremičnine potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe, temeljil na presoji, da toženka tega dejstva ni prerekala, zato se je po 214. členu ZPP štelo za priznano. Vendar pa je za priznana mogoče šteti samo dejstva, ki jih je nasprotna stranka dovolj konkretizirano zatrdila. Tožnica je pavšalno navedla, da je postala lastnica nepremičnin po 76. členu ZGJS, ni pa navedla dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da so bile potrebne za izvajanje dejavnosti pristanišča.

Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do očitkov, da je bila tožbena podlaga nesklepčna in da je tožnica zatrjevala le pravne kvalifikacije, kot tudi ne do graje, da je toženka izrecno zanikala obstoj pogojev po 76. členu ZGJS. Nadalje tožnica ni trdila, da nepremičnine predstavljajo infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja ali da so glede njih izpolnjeni drugi pogoji iz 76. člena ZGJS. Navedla je le, da je lastnica nepremičnin postala ex lege na podlagi 76. člena ZGJS, pri čemer se je sklicevala na sklep vlade z dne 4. 8. 1994.

Izrecne sodne prakse glede vprašanja, kdaj se lahko lastninijo nepremičnine po določbah 76. člena ZGJS, ni. Glede tretjega vprašanja je pojasnila, da 44. člen Pomorskega zakonika ne more predstavljati relevantne pravne podlage, saj je pričel veljati šele 23. 3. 2001. Sodišči bi morali izhajati iz presečnega datuma 2. 7. 1993, ko je začel veljati ZGJS. Tedaj je veljal Zakon o lukah, ki je v 5. členu določal, da uporabo obale, pripadajočih zemljišč in morja za opravljanje luške dejavnosti dovoljuje občinska skupščina tako, da jih dodeli v upravljanje.

Torej je pravna prednica toženke Luki Koper izročila v upravljanje nepremičnine z infrastrukturnimi objekti, ki so bile potrebne za opravljanje dejavnosti pristanišča. Pred tem so bile nepremičnine last pravne prednice toženke in je njen akt oziroma odlok zagotavljal opravljanje pristaniške dejavnosti kot dejavnosti posebnega družbenega pomena, zato je toženka na podlagi 2. alineje 76/1 ZGJS postala lastnica zemljišč. Pritožbeno sodišče je brez glavne obravnave in v nasprotju s 347. členom ZPP ugotovilo, da toženka ob uveljavitvi ZGJS niti kasneje ni štela za sporno, da je šlo za dejavnost državnega pomena.

Pri tem se ni opredelilo do listin, iz katerih je izhajalo stališče toženke, da so se nepremičnine lastninile v njeno korist. Glede četrtega vprašanja je poudarila, da se je v zvezi s parc. št. 878/1 in 878/2 k. o. Ankaran, ki jih je pridobila na podlagi pravnih poslov, sklicevala na dobro vero. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do očitka, da tožnica trditvene podlage v zvezi z izpodbijanjem dobre vere ni podala, zato se dobra vera domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika). Glede zadnjih dveh vprašanj pa je menila, da je skupna lastnina obeh občin nastala že s samo ustanovitvijo Občine Ankaran dne 9. 6. 2011, zato bi slednjo tožnica s tožbo z dne 6. 7. 2012 lahko zajela.

Ni mogoče uporabiti (niti po analogiji) določbe 190. člena ZPP, saj ne gre za odtujitev stvari med pravdo.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.