Supreme Court allows appeal against second instance dismissal of labor contract claim due to procedural violation.

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in da te kršitve "glede na njeno naravo ne more samo odpraviti". Kršitev načela kontradiktornosti sama po sebi ni takšna kršitev, da je sodišče druge stopnje ne bi moglo samo odpraviti. V konkretni zadevi pa je pomembno tudi, da izpodbijana odločitev ne vsebuje obrazložitve razlogov, zaradi katerih očitane kršitve ne bi moglo samo odpraviti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki s polnim delovnim časom za določen čas štirih let, in sicer od 18. 11. 2017 dalje do prenehanja mandata, da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktorja z vsebino, razvidno iz I. točke izreka, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 18. 11. 2017 do vrnitve vpisati delovno dobo v matično evidenco ter ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, mu za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo v višini 4.858,14 EUR ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prenehanje delovnega razmerja na podlagi fizičnega onemogočanja dela tožniku s strani tožene stranke z dne 20. 11. 2017 in na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ng 67/2017 z dne 23. 11. 2017 dne 27. 11. 2017 nezakonito, zato delovno razmerje ni prenehalo 20. 11. 2017 oziroma 27. 11. 2017, temveč še traja, tožena stranka pa mu je zato od 18. 11. 2017 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika zoper I. in II. točko izreka ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V razlogih odločitve je sodišču prve stopnje očitalo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP 1 . Sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča sodišča prve stopnje, da je pri odločitvi vezano na pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave V Pg 2260/2017 in V Pg 2560/2017. Ker tožnik v obeh navedenih zadevah (torej ne v tem individualnem delovnem sporu) ni bil stranka in v teh postopkih ni sodeloval, mu je kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma gre za kršitev načela kontradiktornosti.

3. Tožena stranka je v skladu s 357. a členom ZPP zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje vložila pritožbo. V njej opozarja, da ne gre za očitano kršitev v tem postopku, kršitev načela kontradiktornosti s strani drugega stvarno pristojnega sodišča v drugi zadevi pa ne more neposredno vplivati na odločitev v tej zadevi. V podani situaciji bi pritožbeno sodišče lahko kršitev glede na njeno naravo in okoliščine primera samo odpravilo.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s 357. a členom ZPP vrhovno sodišče ne preverja, ali je sodišče druge stopnje napravilo pravilen pravni sklep in ne preizkuša razlogov za odločitev sodišča druge stopnje, temveč v pritožbenem postopku presoja, ali bi sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo odpravilo kršitve postopka, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

7. Iz izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in da te kršitve „glede na njeno naravo ne more samo odpraviti“. Vrhovno sodišče ne ugotavlja, da je kršitev načela kontradiktornosti sama po sebi takšna kršitev, ki je sodišče druge stopnje ne bi moglo samo odpraviti. V konkretni zadevi pa je pomembno tudi, da izpodbijana odločitev ne vsebuje obrazložitve razlogov, zaradi katerih očitane kršitve ne bi moglo samo odpraviti.

8. Glede na navedeno in v skladu s petim odstavkom 357. a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.