Insurance claim dismissed because mere wet floor fact does not prove negligence or illegality required for liability.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje) zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 266,60 EUR pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Golo zatrjevano in dokazano dejstvo, da je tožnica padla na mokrih tleh, za zaključek, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno oz. protipravno, ne zadošča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala 13. 6. 2016 zaradi padca v Zdravstvenem domu X. v ...

2. Zoper takšno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da dejstvo, da so bila tla v zdravstvenem domu mokra, ne zadošča za zaključek, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnica trditvenega bremena ni zmogla. Trdila je le, da je do padca prišlo po krivdi zavarovanke, ker je čistilka očitno čistila tla z mokro krpo brez opozorila obiskovalcem. To so edine trditve glede odgovornosti, na kar je tožena stranka na naroku izrecno opozorila. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovarjal zaradi zamakanja iz steklarnika, so mimo trditvene podlage. V zvezi s temi trditvami je podana tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala ob padcu na mokrih tleh. Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na pogodbi o zavarovanju splošne civilne odgovornosti. Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku je torej, ali zavarovanec tožene stranke za nastalo škodo odškodninsko odgovarja. Tožeča stranka bi morala, kot pravilno opozarja pritožnica, poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja in vzročno zvezo med njima (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Golo dejstvo, da je tožnica padla na mokrih tleh, za zaključek, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno oz. protipravno, kot pravilno opozarja pritožnica, ne zadošča. Protipravnost oziroma nedopustnost v ravnanju tožene stranke je tožeča stranka videla v tem, da je „čistilka očitno brez opozorila obiskovalcem z mokro krpo čistila vhod oziroma vhodni hodnik v zdravstveni dom“ (trditve v tožbi, list. št. 1 v spisu). Drugih trditev o protipravnosti tožnica ni podala ne v tožbi ne kdajkoli kasneje. Trditev, da je čistilka očitno brez opozorila obiskovalcem z mokro krpo čistila vhod oziroma vhodni hodnik v zdravstveni dom se v dokaznem postopku ni izkazala za resnično, saj je niti tožnica sama ob zaslišanju ni potrdila. Izpovedala pa je, da je padla zaradi zamakanja iz “steklarnika“. Tožena stranka je že na naroku za glavno obravnavo 27. 2. 2018 opozorila, da trditev o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke v zvezi z zamakanjem iz atrija ni. Tožeča stranka, ki jo zastopa kvalificirani pooblaščenec, se na takšno opozorilo ni odzvala.

6. To, da je sodišče prve stopnje v dejansko stanje vključilo nezatrjevana dejstva o protipravnosti (…da se je zavarovanec zamakanja zavedal, pa ni zadovoljivo poskrbel za čiščenje pohodnih tal in posledično za varnost obiskovalcev...), predstavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Takšno kršitev pritožbeno sodišče sanira tako, da nezatrjevanih dejstev ne upošteva. Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka oziroma čistilka ob čiščenju kakorkoli nedopustno ravnala, drugih trditev o nedopustnem ravnanju pa ni bilo, protipravnost v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni podana. Ker torej tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja ali opustitve, odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana, tožbeni zahtevek pa ni utemeljen. Višje sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške: 26,60 EUR stroškov priče in 240 EUR stroškov sodne takse za pritožbo. Poštnih in administrativnih stroškov (priglašenih 20 EUR) tožena stranka ni izkazala.