Appeal dismissed; notar not misled as marital property dispute was valid but voidable, not void.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega M. P., na podlagi 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada zagovornice bremenijo proračun. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da „določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let“.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila obdolženčeva zagovornica s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica trdi, da je obdolženec notarja spravil v zmoto, ko je ustanavljal zemljiški dolg, saj mu je zamolčal bistveni podatek, ki vpliva na ustanovitev zemljiškega dolga, to je, da se pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodi pravda o določitvi in obsegu skupnega premoženja zakoncev P., med skupno premoženje pa spada tudi stanovanje N. Š. v S., kar je obdolženec vedel. Trdi, da je obdolženec notarju že na začetku dajanja podatkov posredoval izključno podatek o nepremičnini, ne pa z njo povezanih sodnih postopkov in ga naklepno spravil v zmoto o tem, da je pravni posel mogoč in dovoljen in je bil tudi sklenjen. Opozarja, da dejstva, ali med stranko, ki pride k notarju in tretjim teče kakršenkoli civilni postopek glede predmeta zemljiškega pisma, notar ne more preveriti, ker takih evidenc ni. Prav zaradi tega po trditvah pritožnice obstaja splošna preveritvena klavzula v notarskem zapisu „v okviru katere stranka pred notarjem izjavi, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel nedopusten“. Pritožnica trdi, da je bil obdolženec dolžan in zavezan k podaji resnične izjave in podati resnične podatke, ker pa to ni storil in je zato njegovo dejanje zavržno, saj je skozi zamolčanje spravil notarja in zemljiško knjigo v zmoto in pridobil korist, do katere ni imel pravice. Opozarja, da je obdolženec pred notarjem izjavil, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel nedopusten, nikjer pa ni prebrati, da bi notarja vprašal, kaj se šteje za nedopustno, vsekakor pa je vedel, da je nedopustno posegati na stvar, za katero v sodnem postopku še ni bilo razsojeno komu pripada.

6. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Analiziralo je vse izvedene dokaze, opravilo je presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke, ki jih pritožnica s pritožbenimi navedbami, ki tudi presegajo obtožbene očitke, ne more izpodbiti.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da notar G. M., ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. To izhaja iz izpovedbe notarja zaslišanega kot priče, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. Lastništvo nepremičnine preverja notar z vpogledom v zemljiško knjigo ter po oceni pritožbenega sodišča tudi s vprašanjem stranki ali ima morda še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. in 53. člen ZZZDR). Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi VS001628 z dne 12.12.2012).

8. Iz pritožbe izhaja trditev pritožnice, da se v zemljiški knjigi lahko preveri le vpis lastninske pravice na nepremičnini, dejstva ali med stranko, ki pride k notarju in tretjim teče kakršenkoli civilni postopek glede predmeta zemljiškega pisma pa notar ne more preveriti, ker takih evidenc ni in tak podatek lahko da zgolj stranka. Pritožnica nima prav, saj spregleda, da se v zemljiško knjigo vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze (1. alineja 1. točke prvega odstavka 79. člena Zakona o zemljiški knjigi). V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja in kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe o tem poteka sodni spor pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, saj notar G. M. tega z vpogledom v zemljiško knjigo ni zaznal, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe.

9. Po oceni pritožbenega sodišča so torej zaključki sodišča prve stopnje utemeljeno terjali izrek oprostilne sodbe po 3. točki 357. člena ZKP, saj sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano v njegovo krivdo (drugi odstavek 3. člena ZKP).

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obdolženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).