Appeal dismissed; court upheld liability finding as negligence was not proven despite witness testimony.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je na ugotovljena dejstva materialnopravno pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnico opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu .

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpela tožnica.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in odločitvijo o stroških pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožba sicer ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar se v utemeljitvi pritožbe ne strinja z dokazno oceno izpovedbe priče Š. G., glede katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je nelogična in neprepričljiva, ker se priča ni mogla spomniti podrobnosti dogodka. V kolikor pritožnica z navedbami, da je povsem življenjsko, da se priča ni spomnila vseh podrobnosti, ker je bil dogodek tudi zanjo šok, ker je nadzorovala osem otrok in ker je bila osredotočena na poškodbo tožnice, kritizira dejansko stanje, velja na te pritožbene navedbe odgovoriti, da s temi navedbami pritožba podaja lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da dvomi v izpovedbo priče iz razloga, ker je izpovedala, da je fantka začela takoj opozarjati, ko je skrenil iz začrtane poti, ter bi potemtakem morala vedeti tudi, kako se je fantek gibal do mesta trčenja.

6. Stališče pritožbe, da je bila reakcija strokovne delavke ustrezna, ni pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila strokovna delavka približno 2 do 3 m oddaljena od tožnice in fantka in da je fantek moral prevoziti zagotovo 5 m izven predvidene linije, da je prišel do pozicije, kjer je trčil v tožnico. Ravnanje strokovne delavke bi bilo namreč ustrezno, da bi v trenutku, ko bi spoznala, da sta se otroka preveč približala drug drugemu, pristopila k otrokoma in zaustavila aktivnosti. V primeru, ko pa bi spoznala, da otrok vozi izven predvidene linije, pa bi morala verbalno opozoriti otroka oziroma v primeru neupoštevanja opozorila pristopiti k otroku in zaustaviti aktivnost. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi strokovna delavka lahko pravočasno opazila fantkovo nepravilno vožnjo, ga na to opozorila ter v primeru neupoštevanja opozorila tudi pristopila do njega in zaustavila njegovo vožnjo, še preden bi trčil v tožnico, je pravilen materialnopravni zaključek, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnico opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (144. člen Obligacijskega zakonika).

7. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

8. Toženka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka in jih mora trpeti sama (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).