Criminal appeal dismissed; court upheld police evidence collection from email addresses without specific warrants under ZKP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe second-instance court rejected the defendant's appeal against the first-instance court's decision to exclude evidence obtained from an email address. The defendant argued that the investigation violated privacy rights and failed to hold a main hearing on the exclusion request, citing specific articles of the Criminal Procedure Act. The court ruled that the first-instance judge correctly distinguished between evidence gathered independently versus that forwarded by third parties, noting that the statutory list of excludable evidence under Article 83(2) ZKP is not exhaustive. Consequently, the appeal was dismissed as unfounded because the lower court adequately addressed the legal basis for the evidence's admissibility.
Legislator headnote
AI generatedArticle 83(2) of the Criminal Procedure Act; Article 11(3) of the Criminal Procedure Act: The exclusion of evidence is limited to those specifically prescribed by law; the court must distinguish between evidence obtained independently by police and that forwarded by third parties, where the privacy protection of the email owner is narrower when content is already known or shared.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožba obdolženega M.L. se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Že sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno razmejilo med vsebinami, do katerih je policija prišla z lastno dejavnostjo in vsebinami, ki so bile policiji s posameznega elektronskega naslova neposredno ali po tretjih osebah, praviloma oškodovancih, posredovane. Pri slednjih je obseg varstva zasebnosti imetnika elektronskega naslova razumljivo ožji, če je že prezreti, da so po drugem odstavku 83. člena ZKP predmet izločitve le v zakonu določeni in ne že vsi dokazi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obdolženega M.L. za izločitev dokazov.
2. Zoper sklep se je obdolženi pritožil, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in te iz spisa izloči.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožnik z navedbo, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo do celotne obrazložitve predloga za izločitev dokazov, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z navedbo pa, da glavne obravnave po podanem predlogu ne bi smelo opraviti, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena.
5. Kršitvi nista podani. Glede druge kršitve pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da glavna obravnava 12. 7. 2018 dejansko ni bila opravljena, temveč je bila preložena na nedoločen čas. Razen tega pritožnik same kršitve ni konkretiziral in sploh, da bi obrazložil njen dejanski ali potencialni vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve, ki jo s pritožbo sicer napada. Pomeni, da pritožbe v tem delu niti v primeru opravljene glavne obravnave ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma bi jo bilo treba že zato zavrniti. Drugače je glede prve bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri kateri zaradi njene narave zadostuje pritožnikovo, čeprav nekonkretizirano zatrjevanje. Toda sodišče prve stopnje se je v razumljivih razlogih sklep opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pri čemer je pravilno izhajalo iz izreka sklepa in zlasti predmeta odločitve. Ta denimo ni bil v razliki med svobodo govora v EU, ZDA ter Slovenijo in implikacijah široko povzete sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi B. zoper Slovenijo, ampak v utemeljenosti jedrnih razlogov iz pritožnikovega predloga za izločitev dokazov. Ti pa so se nanašali na zakonsko in t.i. ustavnopravno plat dovoljenosti pridobljenih dokazov, do katere se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa razumljivo in v celoti opredelilo.
6. Glede pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev se pritožnik v pritožbeni obrazložitvi obširno sklicuje na zahteve iz dveh Direktiv o varovanju osebnih podatkov, Zakona o varstvu osebnih podatkov, potem na odločbe slovenskega Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter na že omenjeno odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi B. zoper Slovenijo. To je po njegovem podlaga, zaradi katere bi moral biti njegov elektronski naslov uvrščen med osebne podatke, zaradi česar iz tega naslova poslane vsebine brez predhodne sodne odredbe ne bi smele biti pregledane.
7. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Že sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno razmejilo med vsebinami, do katerih je policija prišla z lastno dejavnostjo in vsebinami, ki so bile policiji s posameznega elektronskega naslova neposredno ali po tretjih osebah, praviloma oškodovancih, posredovane. Pri slednjih je obseg varstva zasebnosti imetnika elektronskega naslova razumljivo ožji, če je že prezreti, da so po drugem odstavku 83. člena ZKP predmet izločitve le v zakonu določeni in ne že vsi dokazi. Ostali so predmet splošne prepovedi iz 18. člena ZKP, ki je sankcionirana z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka ter morebiti še iz drugega odstavka 371. člena ZKP, preizkušene pa le v pritožbi zoper sodbo, ki bo v tej zadevi šele morala biti izdana.
8. Po obrazloženem, in ker v pritožbeni obrazložitvi glede na predmet odločitve ni ničesar več, do česar se je pritožbeno sodišče moralo posebej opredeliti, je bilo o pritožbi obdolženega M. L. odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper preizkušeni sklep tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.